Objave označene ‘Obama’

San Francisco here I come

Thursday, September 10th, 2009

dsc04566Danes mi je zobozdravnica povedala, da sva z možem čisto prekmalu odšla na papa & mama vaccation. Naša Maci Bu ima šele 8 mesecev.

Priznam, da me je od tega hudo zvijalo. Potovanje, ki naj bi bilo katarza vsega kar se je v meni nabiralo še od lanskega leta. Nosečnost, grdi pogledi na to temo v službi, bolni otroci, družinske zdrahe, recesija, kile gor in dol, težave s križem, zapostavljanje partnerskega odnosa z možem … da omenim le nekatere.

Pa tudi katarza vseh strahov o prihodnosti. O vrnitvi v službo, o navajanju otrok na varstvo, trajajoča recesija, naporni urniki usklajevanja družine in službe, pa spet družinske zdrahe in težave z zdravjem. In tako naprej.

Začelo se je hektično. Ob samo eni uri časa, da v Parizu uloviva avion … Zamorila naju je varnostnica na “rentgenu”, ki je kot kakšna obsedenka zlagala elektronske naprave vseh potnikov pod pravim kotom v posebne banjice … in to je trajalo in trajalo. Ob tem pa se je nasmihala s svojim indijskim zen budističnim nasmeškom. Take it easy.

dsc04583Nadaljevalo se je s tetico, ki je sedela ob nama na avionu. Konstantno krehanje zaradi katerega se je mož dva dni držal za grlo, si tipal čelo in gledal ali ima pordele oči. Ženska je od sebe tudi brez krehanja in smrkanja pošiljala ubijalski wibe in dejstvo je, da so se jo izogibale celo stevke.

Ob prihodu v hotel sem se od strašne migrene zrušila in zaspala za … celih 15 ur.

Od katarze torej, do tu, niti k. Ali je zato kriva zobozdravnica, ki se je odločila, da mi dan pred potjo odpre zgornjo levo šestico? Ali pa naša Maci Bu, ki se je dva dni jokala pri babici? Vsega tumač! Ob nenehnem spraševanju kaj bo z otrokom in bolečinah v zobu nisem uspela prekolesariti Golden Gate brige-a do Sausalita ampak sem prišla, po uri kolesarjenja ob obali in po parku, samo do vznožja tega mostu, ki se je skrival v megli. Premočan veter me je prestrašil, zbala sem se, da se mi bi vnela kost ob zobu. Mož je tako kolesaril sam in mi na nek način (bolj ali manj direktno) ves čas po malem očital, da sem nama (mu) pokvarila počitnice.

Ko sva se naslednji dan z rent a car-om odpravila v Napa Valley sva se tako podala čez slavni Golden Gate v Sausalito, pa me je spet zvil zob. Nabasala sem se z Ibuprofeni in sva šla v Napo. Ta me je, ne glede na strah zaradi zoba, razočarala. Naj se skrije in nikoli več ne prikaže. Goriška Brda so zakon, milijonkrat lepša in pristnejša. Limoti, ki vozijo po ravni cesti in se ustavljajo pri “vinarjih” so za Američane kot Disneyland. Za 15$ vam dovolijo celo z nogami peštati grozdje in vam za to na koncu celo izdajo certifikat. Kako tipično!

Poleg tega pa naju je zvil še ameriški praznik dela, ki ga praznujejo prvi ponedeljek v septembru (saj veste, Američani pač ne morejo tega narediti prvega maja, ker je to čisto preveč komunistično). Torek po njem se začne šola (zaradi tega je potekala dolga debata na temo predvajanja Obamovega nagovora učencem v učilnicah). Konec poletja. Naletela sva na gužvo avtomobilov, ki so se vili nazaj v San Francisco čez Golden Gate. Bay Bridge so namreč, kako prikladno, popravljali in tako ohromili doberšen del prometa.

dsc04565Za “cherry on the top” pa naju je Herzov franšizer (neka azijska družina, I guess) na Mason street, poskušal še nategniti, češ da sva poškodovala avto, samo zato, ker nisva bila dovolj previdna in se ob prevzemu avta (BTW, v roke so nama potisnili ključe in naju poslali na drugo stran precej temne garaže) nisva vsaj 5-krat sprehodila okoli njega. Potem pa naju je neka tetka še poskušala prepričati, da so ljudje, ki se do najetega avtomobila obnašajo tako kot do svojega in so pač tisti ki se ne. Pa naj zdaj dvignejo rokice tisti, ki imajo avto parkiran v garaži in se zjutraj 5-krat sprehodijo okoli njega …

Možev rojstnodnevni sushi dinner v Ozumu sva zaradi jet-laga skoraj prespala. Potem pa sva naletela še na natakarja, ki je od užaljenosti, ker nisva naročila najražje jedi na jedilnem listu, z nama delal kot z umazanimi spodnjimi gatami. Not need to say, da sva se precej hitro pobrala.

Za piko na i pa so na dan najinega odhoda, torej na Labor day, pred najinim hotelom Le Meridien še protestirali zaposleni, ki so zahtevali kolektivno pogodbo. No, to, pa še zaračunati so nama hoteli nek min bar za 20 $, ki ga seveda nisva skonzumirala. You get the wibe?

Katarza? Da. Vseeno. Točka preloma. Ko se soočiš svojimi najhujšimi nočnimi morami (otrok, ki pogreša mamo in zobobol) in vseeno preživiš. In veš, da si potreboval točno to.

Izživela sem svoj nakupovalni sindrom. Izpraznila pol Baby Gapov v San Franciscu. Tako ne bosta lepa le najina malčka, ampak še kar nekaj drugih v Ljubljani. Lepota nakupovanja za druge je v tem, da se ne sprašuješ kako prazen bo tvoj bančni račun. A pomirja prav tako kot če bi nakupoval zase.

Ogledala sva si čudovito fotografsko razstavo Richarda Avedona v Sfmoma. Poleg nje pa sem v stalni zbirki videla tudi sliko Fride Khalo, pa nekaj Miroja, Dalija, Matissa itd.

7630_130011817429_594307429_2417429_196052_nMoj dragi je celo fotografiral avto svojega največjega živega idola Steva Jobsa. Brez obveznih obiskov Appleove trgovine seveda ni šlo. Zaljubila sem se v iPhone. Again.

Po nasvetu moje Karmencite sem pojedla celo kos raspberry and lemon cheescake iz znamenite Cheesecake factory na vrhu Macy’s-a.

Večerjala sva v prijetni restavraciji Globe, katere notranjost mi je pripeljala v zrak londonski utrip. Morda zaradi imena.

Privoščila sva si prijetno lahkotno kosilce na pomolu s pogledom na Bay Bridge. Sprehodila sva se do Fisherman’s Wharf. Popila klasični cappuccino v Sausalitu. Tudi brez ameriške klasike, dobre stare Starbucks kave, nisem ostala. Nakupila sva Ghirardelli čokolatine. Se s taxistom pogovarjala o Trstu in Illy kavi, ter nesposobnem marketingu Le Meridien hotela. A o tej čudoviti marketinški lekciji starega hipija kdaj drugič.

Tudi na avionu nazaj sva s sopotniki iz San Francisca do Pariza imela mnogo več sreče. Za čudo božje so ti Američani celo poznali Slovenijo. Dva od njih se bosta konec septembra celo za kakšen dan ali dva ustavila v Ljubljani. Baje jima vsi pravijo, da morata videti Bled.

7630_127818167429_594307429_2387818_3108739_nKo je avion naredil svoj “touch down” na Brniku sva bila utrujena, morda rahlo zafrustrirana zaradi vseh peripetij, ubita od nespanja … Danes, svojih 30 ur po prihodu, potem ko smo se v spalnici stiskali kar vsi štirje in ko me spet boli križ (good old pain got back … kako neki ne bi, če pa se z Maci Bu prenosiva iz čiste ljubezni in z Dudi Dadijem opraviva vsaj 5 “treningov” lulanja na stranišče dnevno), se z veseljem spominjam vseh lepih trenutkov tega potovanja in z dobrohotnim cinizmom gledam na vse neprijetne pripetljaje. San Francisco bomo zagotovo še obiskali. Vsi štirje. San Francisco here we come again …

Tags: , , , ,
Posted in Bed & breakfast, Bon Appetit | 9 Comments »

O mama, Obama!

Monday, January 19th, 2009

Ko so Obamo izvolili za predsednika sem se spraševala zakaj toliko časa traja, da ga potem tudi “ustoličijo”. Danes si želim, da bi takšen “čas za premislek” dali tudi Pahorju.

Naj povem, da že odkar sem polnoletna volim SD. Tega me nikoli ni bilo “sram”. Tudi ko so vsi volili LDS ali pa SDS. Na Roški sicer nisem stala, saj bi me moja mama najbrž priklenila na posteljo (ker bi jo bilo strah, da me množica potepta ali kaj podobnega), ampak takrat sem Janšo podpirala. Danes pa se mi od njega obrača. Ali naj napišem kaj takega, da me bo lahko tožil? Na primer, da je bila obleka Urše Draž, ki jo je Bačovnikova nosila na Dunajskem plesu popolnoma neprimerna za izbrani dogodek. Ali pa kaj podobnega, ker nima smisla, da se spuščam v makroekonomske pokazatelje, saj je v Sloveniji veliko več strokovnjakov, ki bi znali o tem kaj resnega reči.
Morda lahko raje jaz tožim njega. Kako si je namreč drznil reči, da je rodnost v Sloveniji v času njegovega “vladanja” narasla zaradi njega in ostalih janezkov, ki so sedeli v njegovi vladi? Ali mi je morda on predstavil mojega moža? In potem naredil da sva se zaljubila in dobila najinega malega princa? Torej, zame je to žalitev, morda ga lahko tožim. Mislite, da bi me Čeferin zastopal? Ali oni samo branijo kriminalce ali tudi pomagajo resnim ljudem tožiti bedake? No, ampak ne zgubljajmo časa o Janši, ker o njem nima smisla debatirati.
Skratka, kaj za vraga je Pahorju? Res sem bila vesela ko sem videla rezultate volitev, danes pa bi najraje rekla “dragi moji, jaz tega človeka ne poznam”. Pa zakaj nas je mogel ravno z Ruplom in Šinkovcem izzivat? Ali je padel na glavo? In sploh se obnaša kot vsi drugi – oblast mu je stopila v glavo. Halo, kakšna izjava pa je to v Obrazih?!?! Res mi dol visi kdaj je tip izgubil svojo nedolžnost… za en tak tračarski časopis bi bilo bolje vedeti s kom, če smo že pri tej temi.
Nekoč sem slišala, da so zanj skrbeli “spin doktorji”, ki so pomagali tudi Billu Clintonu. Ja, madonca a mu je zmanjkalo denarja, oziroma, kam so zdaj šli ti “dohtrji”? Pa kam se je skril njegov “glas razuma” Miran Potrč? On je pa res pravi človek na pravem mestu… pa tako je šarmanten s svojo Woody Woodpecker frizuro… brez heca.
No, jutri bodo torej “ustoličili” Obamo. Tudi te izvolitve sem bila zelo vesela. Z možem sva prebedela skoraj celo noč in spremljala rezultate. No, bolj moj mož kot jaz. Ko sem ga sredi noči videla vstati iz postelje sem mislila, da gre pogledati, če je najin mali princ pokrit in če mirno spi… pa sem se zmotila… šel je gledat CNN in preverjat rezultate volitev. Ja no, saj za to ga ljubim! Ker mu ni vseeno… za ta svet… pa tudi za nas ne, saj potem je šel pogledat če najin zaklad mirno spi…
Upam, da nas Obama ne bo tako neumno razočaral kot nas je Pahor (no, vsaj mene je… a se vam ne zdi, da je kot en pav? Polno nekih bla-blajev, pa nič vsebine…). Ker če nas razočara Obama, bomo v bistvu bolj nasrkali, kot če nas je Pahor. V končni fazi ima na “vesti” več duš v veliko bolj strateški državi. Skratka, naj bo to moja želja, ki mu jo sporočam, pa čeprav vem, da me ne bo slišal.
Pred 46 leti je v Washingtonu Martin Luther King “imel sanje”. Naj se torej te sanje jutri uresničijo. Upam, da je sanjal Obamo, res upam, ker ne želim verjeti Majem in njihovemu koledarju, ki se konča 2012 in o katerem sedaj na veliko pisarijo v vseh bolnih revijah tipa Jana.
Torej, Obama, prosim, pripelji nas od sanj k resničnosti! Če nam obljubiš, da na koncu tunela (pa naj bo dolg leto ali več njih, kot praviš sam) ne bo zmanjkalo elektrike in bo luč ugasnila, ti bomo sledili z baterijami v rokah! Good luck!

Tags: , , ,
Posted in Bananarama | No Comments »

BLING, BLING, BLING ali kako obogateti na račun gospodarske krize

Sunday, December 7th, 2008

Moj mož je vedno nadvse rad investiral v delnice. Nikakor mu ni bilo jasno kako je pristal v zakonu z nekom, ki je tako zapravljiv kot sem jaz. Vedno mi je prigovarjal, da na tone oblek in čevljev nima nobene vrednosti na trgu razen v moji omari. Na vsak način me je hotel prepričati, da del svojega dohodka namenim za nakup delnic. Da bi imela mir sem mu celo popustila, pa je bil potem hvala Bogu prelen, da bi se s tem ukvarjal. Popularen izgovor je sicer bil, da trenutek ni pravi… khm, to je bilo v času, ko je zase še na veliko kupoval… no, ampak sreča v nesreči, ne? Vedno ko sva imela pogovor na to temo, mi je prišel na misel film Šepetanje v travi (Splendor in the grass) iz leta 1961, ki je bil menda celo nagrajen z Oskarjem za nekaj pač… Ta film sem morala videti enkrat ko sem bila še precej majhna, v dobrih starih socialističnih časih, ko se nam še sanjalo ni kaj je delnica. Že tako ne nikomur, kaj šele otrokom. Gledala sem ga s svojimi starši, ki sta po naravi precej realistična človeka, zato sta iz silne ljubezenske zgodbe (ki sem jo takrat videla jaz in zaradi katere sem se na koncu kar zjokala) kot moralo filma potegnila naslednji zaključek. Le-ta mi je ostal kot vgraviran v spomin… Namreč on je iz bogate družine, ona iz delavske in stvar se dogaja nekje leta 1928 tik pred veliko gospodarsko krizo v Ameriki… Bla, bla, socialne razlike, ne moreta biti skupaj, ona poskuša narediti samomor, da bi jo zdravili njeni starši prodajo delnice (še pred gospodarskim zlomom), njegov oče (nek negativni lik, ki sinu prigovarja naj si najde drugo žensko, ki bo hotela spati z njim in mu tako omogočila pridobitev seksualnih izkušenj) pa bankrotira in naredi samomor. Na koncu se njej torej malo zmeša, on pa peče pizze in je poročen s hčerko nekega italijanskega imigranta… Skratka – zaključek – previdno z delnicami, ne nosi vseh jajc v eni košari, oziroma kako najti pravi trenutek da delnice prodaš… In to zgodbo sem vedno prodajala mojemu možu. Ker je moj mož po horoskopu  devica svojih delnic vsaj ni kupoval na kredit. Jaz pa… imam vedno prazen račun. Hvala Bogu zaenkrat on še ne peče pizz (čeprav je odličen kuhar), meni se pa tudi še ni zmešalo.

Nekoč mi je sodelavka iz Francije rekla, da bodo moje Chloe torbice in Marc Jacobs svilene oblekce imele “vintage” vrednost za prihodnje rodove. Resnično upam, da se ne moti. Mesec dni pred rojstvom mojega drugega otroka, ki bo, če se sodobna tehnika ne moti, deklica, računam, da jih bo lahko vsaj nosila čez 20 let ali pa prodala, če ji ne bo do tega (kar bi pomenilo, da je bolj podobna moji sestri, ki ji ni kaj mar za take stvari, kot na primer, meni). Temu mojemu “kapitalu” je sicer težko oceniti vrednost čez 20 let, ampak hej, danes človek za nič več ne ve koliko je kaj vredno. Razen seveda, v stilu znanega televizijskega oglasa za Mastercard; “…Chloe torbica 1000 eurov… hvaležnost vaše hčerke, ki se bo čez 20 let lahko z njo ponosno postavljala pred svojimi prijateljicami… neprecenljivo.”
Vendar pa mi je sedaj potegnilo (ker ponoči ne morem spati saj s tem trebuhom ne vem več kam naj se obrnem da me ne bo kaj bolelo)… delnice mojega moža skačejo gor in dol, pač odvisno od tega kako kihne Obama, jaz pa sem v bistvu prispevala kar nekaj v družinski proračun. In v bistvu sploh ni bilo tako težko. Pa poglejmo… še pol leta nazaj se sploh nisem spraševala, ali bom za rojstvo moje hčerke kupila nov voziček, ki ga zares sploh ne rabimo. Zakaj bi imela “stari” Bugaboo Cameleon, če je pa Bugaboo Bee zdaj pač novejši model… In zagotovo bi ga kupila, vam povem. No, zdaj ga torej ne bom… BLING, 500 eurov v družinski proračun. Isto je bilo s tisto pregrešno lepo previjalno torbo Chloe, ki je sploh ne rabim, bi jo pa pol leta nazaj kupila, BLING, še nekaj sto eurov v družinskem proračunu. Potem sem se odpovedala tudi I Phone 3G, ki bi mi ga moj mož drugače kupil za Božička, BLING še 500 eurov in La Perla spodnjemu perilu, ki mi ga vedno prinese poredni Dedek Mraz… še 250 eurov, BLING… Pa ker rodim ravno sredi januarja, če bo vse po sreči, BLING, še kakšnih 1000 eurov v proračunu naše družine zahvaljujoč temu, da letos ne gremo smučat. Potem pa je tukaj še cel kup dizajnerskih oblek v katere ne morem zlesti odkar hodim po svetu s trebuhom; BLING, BLING, BLING… uf koliko denarja… Praktično me je gospodarska kriza obogatila. No ja, ne samo mene, ampak celo družino. Zahvajujoč meni, seveda.
Edini moteči faktor je plačevanje vrtca… ta me res ne bogati. Moj sin je namreč ves čas na “bolniški” zato “solidarnostno” plačujem skoraj 200 eurov vrtca vsak mesec za tiste, ki ga koristijo (pa čeprav bi nekaterim mamam, ki sem jih spoznala odkar moj sin hodi v vrtec lastnoročno zavila vrat, ampak to je že druga zgodba). To o “solidarnosti” so mi razložili tudi na Zavodu za socialno delo, ko sem bila “malo besna” na temo plačevanja prispevkov, ki jih iz moje plače plačujem za  bla, bla, bla tono stvari… češ koliko let že vse to plačujem, potem mi bodo pa omejili dopust za nego in varstvo otroka, ker statistično padem nad slovensko povpečje plač. Ja, ja, saj vem, kriza je pa to in morala bi biti srečna da sem nad slovenskim povprečjem in sploh najvažnejše je, da smo zdravi, da bo z mojim nerojenim otrokom vse ok… se strinjam. In zato sem tudi nehala težit ubogima uslužbenkama, ki sta mi mazali oči s solidarnostjo. Po naravi sem namreč cela mati Tereza, včasih me je obrnil vsak klošar, potem pa sem leto dni živela v Parizu in če bi res vsakemu dala tiste franke, ki so bili takrat še valuta v mestu bo Seni, bi moja štipendija šla v franže po 5 dneh in bi ostalih 25 dni v mesecu živela od pariškega smoga. Tako da zdaj klošarjem le redko dam kak cent, pa še potem se sprašujem kako me je spet “nategnil” za en liter rdečega.
No, pa da se vrnem h krizi… odpovedala sem se tudi kavi z okusom vanilije… 6 eurov za 200g in tako zdaj kupujem še vedno zvenečo Maison D’Or v zlato rumeni embalaži v Leclercu kjer 250g dobim že za 3 eure. Jupi, spet sem zaslužila. Pri hrani se lahko hitro odpovem stvarem (pa še bi se morala in nič mi ne bi škodilo). No, včasih tudi “prisilno”. odkar imava z možem 2 in pol letnega lumpa, ki nama ne pusti 5 sekund miru, sva nehala hoditi na razne večerje in kozarčke vina v Movio (to, pa še noseča sem in kaj bi vino, o glej, glej, BLING… še nekaj eurov na računu zahvaljujoč mojemu “blaženemu stanju”).
Potem pa je tukaj še varčevanje pri kozmetiki… ne boste verjeli, prej sem tubo s kremo vrgla proč čim sem jo trikrat stresla in iz nje ni nič več izletelo. Potem pa sem vmes začela reciklirati… kar je poglavje zase in zagotovo nekaj kar moram še razdelati v podrobnosti. No, skratka odkar recikliram, pa to nima veze s krizo, ampak z vsemi mejli ki sem jih dobila na temo “kaj bo ostalo našim otrokom” kjer vidite grozljive slike in pa seveda tale Al Gore, ki ima prav saj vem in je vse tako grozno… No skratka, začela sva reciklirati in tube nisem mogla zavreči kar tako, bilo jo je treba razrezati (vsaj tako dela moja mama in ona pač vse ve, kaj ne?) in oprati od znotraj preden je romala v smetnjak z napisom “embalaža”. In veste kaj sem odkrila? Da s količino ki je notri lahko še CEL TEDEN mažem svoj veliki trebuh s kremo proti strijam. Jupi, BLING, BLING, BLING!!! Jeah! Torej ljudje – odpirajte tube – prihranili boste in še koristili okolju.
Razmisliti moram še to, kako lahko moja nespečnost pripomore k temu, da kaj prihranim… Ima kdo kakšno idejo?

Tags: , , , , , , , , , ,
Posted in Bankrupcy | 6 Comments »