Že kar nekaj časa nazaj sem med moje “must see” filme vpisala dokumentarec Babies. No, po najbrž skoraj letu dni, sem ga uspela tudi pogledati. In seveda sem ostala brez besed.
Brez besed je tudi film, ok, z glasovi, a brez odvečnih komentarjev.
4 otroci, 4 konci sveta, 4 prva leta življenja. Amazing.
Ko se boste naslednjič sekirali, če bo vaš malček vtaknil malo zemlje v usta, ali pa če boste imeli slabo vest, ker ste ga pustili pri varuški. Spoznajte, da si mali Mongolček najbrž več kot želi varuške in da je paradoksalno mala Namibijka najbolj srečna od vseh.
Sicer pa si svoje mnenje ustvarite sami. Zares topel film.
Ta blog enostavno MORAM podeliti z vami. Adele Enersen – novopečena mamica, kreativka par excellence, živeča v Helsinkih, poskuša s svojo kreativno dušo vstopiti v dnevne sanje svoje punčke Mile. Mila’s daydreams. Speachless!
Tele lepotici je naslov The Laundry Day… vse ostale sanje male Mile pa si oglejte na zgornjem linku.
Za deževne dni kot je današnji.
P.S. Hvala Petri (in njenemu rastočemu trebuščku) za tole odkritje, ki je polepšalo moj dan.
Če imate srečo in vas pred 10. oktobrom zanese v Pariz si morate pod nujno ogledati razstavo mode iz 70. in 80. let prejšnejga stoletja v Musée des Arts Décoratifs, z naslovom Histoire ideale de la mode contemporaine (alias Idelna zgodovina novodobne mode) – Vol 1.
Vas preseneča modna revija v pariški kavarni? Revija Ter et Bantine, za katero je v 70. letih kreirala absolutna kraljica francoskega spodnjega perila Chantal Thomass.
Ali pa kako nenavadno za današnji čas so izgledali gosti modnih revij Haute Couture Yves Saint Laurent?
Kako je izgledala moda Chanel leta 1982, po smrti Coco Chanel in preden jo je Karl kot Feniksa dvignil iz pepela?
Koliko let že fura Jean Paul Gautiler svoje korzete, ki jih je tako spretno ponotranjila Madonna (je bila prej Madonna ali Gautierjevi korzeti – v stilu ali je bila prej kura ali jajce).
Ste sploh opazili božjastno frizuru obiskovalke na reviji Yves Saint Laurenta leta 1978? Sam hlačni kostim in klobuk bi namreč lahko po pisti mirno paradirala tudi v zimski kolekciji 2011.
Kaj pa Alaiajina »wrap dress«, ki jo je nedavno (spet) recikliral Max Azria (ki je še en francoski kreator, ki so ga tako kot Alaiao najprej »izvozili« iz Tunisa v Francijo) za Hervé Léger v letu 2009 (s tem, da je sam Herve Leger oblekce ovijal okoli modelk tudi v letu 1995 in spet smo pri vprašanju kure in jajca).
Seveda ne morem niti mimo meni tako ljube Chloé (za nastanek katere je »kriva« Gaby Aghion- Parižanka egipčanskega rodu), modne hiše, ki jo je v 70. letih vodil sam Karl Veliki. V njegove kreacije pa so se rade oblačile tudi Jackie Kennedy, Grace Kelly ali Brigitte Bardot.
Na koncu se v mislih lahko zavijete v ljubke Castelbajacove medvedke, si nadanete Muglerjeva krila ali pa preprosto oblečete topel pulover Comme des Garcons, še en kos, ki bi mirno lahko “pobegnil” tudi iz 21. stoletja.
Skratka, zagotovo poslastica (kot tudi tale bela obleka Madame Gres) za vse ljubitelje mode in nostalgije.
V soboto sem ležala ob Bučkini posteljici, potem ko že vsaj eno uro ni hotela zaspati. Bučka ima po novem neko histerično fazo, ko zvečer pač noče spati, čeprav je tako utrujena, da niti ne ve kaj sploh hoče. Ne želi ne biti v posteljici, ne biti na tleh in hoditi, ne biti pri meni v naročju, a se me vseeno oklepa z vsem štirimi, kot kakšna mala opica in se dere kot kakšna velika sraka.
Ko sem tako v poskusu številka dve ležala na tleh sem si poskušala razjasniti misli, kar zadnje čase ravno ni tako lahko. Bučka je pravi detektor napetosti in če v moji glavi ni popoln mir, me malčica čuti in postane tudi ona živčna. Adijo mare, spanje!
Ležim torej in pričnem moliti. Nikar ne bodite šokirani. Molitev in vera in Cerkev – vse skupaj je zadnje čase preveč pomešano in čisto preveč spolitizirano. Nisem ne klerikalec, ne verski fanatik, ampak vzgojena sem bila v krščanskem duhu. Moj mož je naravoslovec in najbrž bi ob vsem skupaj zavzdihnil, meni pa je pomirjujoče dejstvo, da če bo šlo vse narobe, lahko še vedno računam, na pomoč neke višje sile. Tako mojim otrokom vsak večer zmolim “angelčka” in potem ko mi težke misli ne gredo in ne gredo iz glave pričnem v glavi ponavljati Oče naš. V zadnjih letih sem ga ponovila že tolikokrat, znam ga od mladosti in vedno sem ga nekako zdrdrala. Zdaj pa sem se končno poglobila v molitev. Cela molitev je sestavljena iz hvaljenja Boga, upanja da se nebeško kraljestvo ustali na zemlji in da se seveda zgodi božja volja. Bog nam bo odpustil vse grehe in potem… ha… ta-dam – edini človeški moment molitve “….kakor tudi MI odpuščamo svojim dolžnikom”… Človek je našel moment, kjer se najbolj približa Bogu in to je v odpuščanju drugim.
Če dobro pomislim, je odpuščanje res ena težka stvar. Iz vljudnosti velikokrat rečemo – “je že vredu”, v resnici pa še vedno mislimo, da je sosed, ki je povozil naše krasne vrtnice idiot in si rečemo, da za vsako rit raste palica in se mu bo to že enkrat vrnilo. Pravo odpuščanje je res nadčloveški napor.
Ampak to je samo medklic. V soboto so mi po glavi rojile neštete misli in ko sem končala že vsaj 20ega Oče naša, Bučka pa je še kar pela, sem v sebi vzkliknila: “Joj Bog, daj nam že enkrat mir in naj se zgodi naša volja!”. Naj že enkrat neha ta negativni začaran krog, ki se vrti v službi in naj se moji dragi prijateljici že enkrat odpre ena srečna ljubezenska karta!”
Tisto noč sem imela neke vrste preroške sanje. Videla sem vse sorte stvari, vmes se je Bučka zbudila, moj mož jo je šel potolažit, meni pa se je bledlo. In potem sem danes odkrila, da se je Bog odločil in “gave us a break”… no, meni niti ne (še ne), v službi me je danes najprej bolel želodec in tole pišem ob strašnem glavobolu. Ampak vsaj moji prijateljici se je zgodila “moja” volja. Aleluja! Še je upanje, morda je tisti večer “uslišal” tudi mene.
Minilo je pol leta odkar sem se vrnila nazaj v službo in čas je, kot to počno zelo radi v naši firmi, za poletni razgovor. No, to ne bo razgovor, moji edini »poslušalci« ste moji bralci. To bo torej neke vrste polletni zapis. Pogovor med mano in vami.
Kje naj sploh začnem. V tej službi sem že skoraj 13 let. Bila je moja prva resna zaposlitev, ljubezen na prvi pogled. Tudi danes si skoraj ne predstavljam, da bi v življenju (razen pisanja knjig) delala kaj drugega ali za koga drugega (razen zase, se razume, za kar pa nimam jajc).
Bila sem torej »rosno« mlada. Imela sem 23 let, komaj sem diplomirala in že sem sedela v pisarni. Dali so mi veliko odgovornosti, jaz pa, ki nisem imela nobenega privatnega življenja, sem seveda delala od jutra do sutra. V službo sem prišla med prvimi, malo čez 7 uro zjutraj, odšla sem vedno zadnja, tudi po 19h, 20h zvečer. Nikomur nisem polagala računov. Kmalu po začetku svoje službene kariere sem se odselila od doma, vzela sem kredit za stanovanje, se vselila v sladko malo stanovanje v velikosti 42 m2. Doma me ni čakal nihče. V bloku so odprli majhen Spar, torej sem imela časa na pretek, da sem si nabavila tistih nekaj jogurtov in pomaranč. Fanta nisem imela, moje nove najboljše prijateljice so postale moje sodelavke.
V službi sem se temu primerno razdajala. Od jutra do sutra. Vedno sem odgovorila na vse mejle, jih 3krat prebrala in pretehtala svoj odgovor. Vse kar me je takratna šefica prosila, sem v hipu naredila. Če ji odgovora nisem posredovala v roku največ 2h ur, sem se sama sebi zdela nesposobna.
Ko sem napredovala na pozicijo, ki jo »okupiram« še danes (zahvaljujoč mojemu šefu št. 2, ki ga še danes neizmeno pogrešam), sem podobno pričakovala tudi od svojih podrejenih. Nisem mogla razumeti, kako nekdo pri 26 letih ne bi naredil vse, da uspe, si naredi kariero in napreduje. Bila sem (bojda) zahtevna šefica, ker sem jih želela naučiti, da se borijo in delajo z glavo. Nekatere je to zlomilo, dali so odpoved, najbrž so mi svoj čas celo zamerili, vem pa tudi da so mi drugi še danes hvaležni in da sem jih veliko tudi naučila.
Sama sem vmes dvakrat rodila. Še preden sem dobila Lumpacija so v službi začeli šušljati, da nam bodo pisarne preselili v drugo državo. Na porodniški sem osatla celih 5 mesecev. V bistvu sem komaj čakala, da se vrnem na delo in zopet uspodobim svoje možgane. Ne razumite me napak, svojega sina sem oboževala, vendar sem enostavno morala tudi delati z glavo. Vozičkanje in mešanje sadnih kašic me je rahlo ubijalo. Hotela sem akcijo. Seveda sem to storila, ker sem Lumpacija lahko pustila v odličnih rokah obeh babic. Drugače tega ne bi storila. To sem lahko storila tudi zato, ker je moja pisarna še vedno bila v Ljubljani. Danes temu ni tako.
Že po prvem otroku sem se zavedela, da v službi ne morem viseti do 20h. Ob 17h sem se dvignila in odšla. Kar je bilo že malo manj všeč mojim narejenim, ki so imeli ljubke ideje, da maratonske sestanke organizirajo ob 16h, seveda z obvezno pol urno zamudo. Takrat sem že bila »ožigosana«. Manj »predana«, beri manj sposobna.
Sedaj sem še »manj sposobna«. Pisarno imam v drugi državi, na poti izgubim 8h na teden, kar je, ko dobro razmislite, en cel delovni dan. Ki ga seveda morda le v eni tretjini potrošim na račun delavnika, ostali dve tretjini pa, jasno, na račun časa z mojo družino.
Tako sem danes le »povprečna« v svojem delu. Nimam časa za preverejanje slovnice v svoji francoščini. Na žalost tudi nimam časa, da bi se poglabljala v vse zadeve. Nisem odlična, tudi ne prav dobra. Ampak samo dobra. To, in nič več.
Kakšna napredovanja seveda lahko pozabim. Zadnjič mi je kadrovnica rekla, da sem zaradi svoje specifične »situacije« pač »omejena«. V prevodu – ker se nisem na preselila v drugo državo in sem »sama« izbrala, da se vozakam, naj pač pozabim, da bi lahko dobila bolj pomembno/novo (z isto odgovornostjo) delovno mesto. »Omejena« sem, ker imam otroke.
Sem pa tudi, na žalost, samo dobra mama in zadostna žena. Otroke prevečkrat prepuščam možu in celo varuški. In to je v očeh mojih staršev pravo bogoskrunstvo starševstva (v njuni dobi, so ljudje delali od 7h do 15h in zatorej je težko razumeti že to, da danes nekdo dela do 17h). Domov pridem le toliko, da se eno uro poigram z otrokoma, potem pa ju skopam in uspavam. In od utrujenosti skupaj z njima (z vsakim posebej) zaspim. Ko se končno privlečem v dnevno sobo, me mož seveda grdo gleda in se sprašuje, kako to, da se je sploh poročil z mano. Od mene namreč nima čisto nič več. Kakorkoli poskušam to spremeniti, na koncu vedno omagam. Ob 23h je namreč vedno potrebno še pospraviti stanovanje, pripraviti oblačila za otroke za naslednji dan in celo plačati kakšen račun.
Razultat: zadovoljen ni nihče. Ne moj šef (v bistvu on sploh ne ve kakšen »potencial« sem bila ko sem še delala po 12h dnevno, saj je prišel službovat k nam šele ko sem že bila prvič mamica), ne moj mož (tega najbrž res ni potrebno dodatno argumentirati), ne moji otroci, ne moja mama, skratka nihče. Do prijateljev seveda sploh ne pridem, ker če bi vprašali še njih, se najbrž sploh ne bi več spomnili kdo sem.
Moje stališče pa je tako; razdajam se, da bi bili vsi zadovoljni, zadovoljen ni zares nihče, jaz pa pri tem najbolj hiram. To, da časa zase nimam niti za en mišji drekec, si lahko mislite. Kakšen frizer, shopping ali kava s prijateljicami. Še glavo si komaj uspem umiti! (Na račun manjšega števila ur spanja, seveda!). Boli me križ od nenehnega vozakanja z avtom, svoje življenje izpostavljam vsakič, ko odidem na pot in od nikogar niti malo sočutja. Pravzaprav me vsi samo obtožujoče gledajo. Kriva sem si sama. Službe ne zamenjam, prav mi je… Ne odpovem se poklicu, ki me veseli (seveda bi raje pisala knjige, ampak s tem nekako ne bom preživela). Torej, bom samo povprečna. Dokler me ne bo (dokončno) izdalo zdravje. Ali dokler se ne odločijo, da me zaradi moje »povprečnosti« zamenjajo z novo »tepko«, ki nima družine in bo tako lahko delala tudi po 12h dnevno.
Predvčerajšnjim zvečer, ko se je Lumpacij še igral v banji pod budnim očesom mojega moža, sva z Bučko, že v pižami, ležali na zmajčkovem tepihu sredi njegove sobe. Bučka nama je pod glavo namestila blazino, gledali sva v strop kjer se bohotita oblak in sonce iz Ikee. Skozi okno je prihajala pomladna svetloba dneva, ki se poslavlja.
Poskušala sem si vtisniti v spomin prav vsak trenutek. Strmenje v strop. Svetlobo, ki prihaja skozi okno. Lumpacijeve krike vragolij v kopalnici. Bučkino toplo kožo in vonj mehkih otroških lask. V trebuhu so mi zaplavali metuljčki. Spreletelo me je. Bil je popoln trenutek. Bolje ne bo nikoli.
Kako hitro bo odšel ta čas. V resnici vsak dan razmišljamo kako bi bilo fino, če otroci »malo-malo« odrastejo in postanejo bolj samostojni. Ko pa se to zgodi, se nam zdi, da nam je ušel čas.
Včeraj je Lumpacij odšel v vrtec v naravi. Na Rakitno. Za eno noč. Ko sva zvečer skupaj pakirala njegovo torbo in ko sem izdelovala napis z njegovim imenom, me je kar malce stisnilo v želodcu. Kako hitro je zrastel. Zjutraj, ko je ves pogumen stal pred vrtcem čakajoč na avtobus in ko je »urejal promet« svojih sošolcev, sem bila ponosna nanj. Prav tako takrat, ko se je vsedel na avtobus (v zadnjo vrsto, seveda, kot vsi mali frajerji) in mi pošiljal poljubčke. Nekatere mame so komaj zadrževale solze v očeh, tresel se jim je glas in imela sem občutek, da me bo potegnilo za njimi. Hvala Bogu je avtobus odpeljal.
Zadala sem si novo nalogo. Vtisniti si v spomin prav vsako minuto z njima. Čas beži, starši dolge ure delamo v službah, otroci odraščajo. Vsaka minuta je tako pomebna, tako lepa (tudi kadar po parketu iz svoje sobe Lumpacij pridrsa v dnevno sobo plastično kuhinjo in se mojemu možu naježijo lase), tako edinstvena. Vsaka je najlepša. Bolje ne bo nikoli.
Prvi maj… praznik dela. V Franciji si zaradi njega manejo roke predvsem cvetličarji. Tradicija namreč veleva, da se za ta dan podari šmarnice, ki naj bi prinašale srečo. Pri nas nismo te sreče, smo pa ena redkih dežel, ki praznik dela praznuje kar dva dni. Kot tudi seveda ne preseneča dejstvo, da se nihče ne buni nad 27. aprilom, ki bi znal že biti sporen. Ampak, what the hell, glavno da lahko povezujemo delovne dni v en dolg teden brez dela.
Osebno me vedno “prime” nostalgija… V svoji šolski dobi sem sicer z veseljem sprejemala vse mogoče praznike, tako tudi ta ni bil nikakršna izjema. Vendar pa moram priznati, da sem se vedno dolgočasila… doma. Moji starši namreč niso imeli cel teden dopusta, niti ne vem ali smo takrat imeli šolske počitnice (mislim da ne), tako nismo hodili na morje ali na, Bog ne daj, še kakšno bolj eksotično potovanje. Ja, ponavadi je sijalo sonce, na vrtu smo zakurili roštilj v družbi tetk, strica in mojih sestričen.
Nisem bila tip otroka, ki se z veseljem podi po vrtu. Še tisto leto, ko je razneslo Črnobil in je pri nas sijalo deluxe sonce, sem cele dneve preživela notri… še preden so nam obelodanili, da naj se vsi poskrijemo v hišo. Bog si ga vedi ali sem zato danes kaj manj radioaktivna… who can tell…
No, potem pa sem malo zrasla (vmes sem se še fino nadolgočasila ob učenju za izpite ravno v teh “praznikih”) in ravno pred 6 leti, to je bil tisti dan, ko smo uradno postali Evropejci, as you all know, mi je, my husband to be, v Benetkah na gondoli na roko nataknil zaročni prstan. Happy anniversary darling!
Pet let nazaj sva, še vedno kot zaročenca, odšla na dopust v Toskano. Res, najlepši prvomajski prazniki ever. Lepo vreme, lepa kultura, odlična hrana, luštni hotelčki. No, potem sva se julija poročila (yeah, yeah, 5 obletnica se bliža) in leto kasneje smo za prvega maja bili že trije. Yes, if you did your math right… the answer is…. yes!
Ko je bil Lumpacij star dve leti smo za prvega maja odšli “tako purgerski” v Dubrovnik. Lumpacij je v fensišmensi hotelu s 5 zvezdicami staknil sračkalni virus in “praznike” sva nadaljevala na infekcijski kliniki v Ljubljani s pomočjo infuzije. Na zdravje! Takrat je bila nekaj par tednov na poti že tudi Bučka.
Letos smo na praznik doma, odšli smo v mesto, plačali 4 eure (štiri!!!!) za lopatko gumijsatih medvedkov, ki jih v Cukrčku najbrž praznijo iz Haribo vrečk v veliko posodo pri njih in pri tem seveda mastno zaslužijo. Bjak Cukrček! Mož mi je v kafiču pred Stolnico privoščil kozarček penine, ki jo je Lumpacij zlil v svojo kapo, ampak šteje namen. Popoldne smo naredili piščančjo roštiljado, povabili moževega brata in nečakinjo in se fino imeli.
Ampak, kot moja starša svoje čase, sva tudi midva z možem delovna, zato sva preostale nepraznične dni okoli praznikov …. delala! No, moja starša zdaj odhajata na prvomajske “počitnice”. Blagor jima. Ravno danes sta se vrnila iz Maroka. Moževa mama pohajkuje po petih alpskih deželah. Res jim privoščim da uživajo sadove svojega preteklega dela.
Jep, praznik dela. No offense moji filozofinji Niki, ampak zahteve sindikalistov so spet iluzionistične. Roko na srce, vsi si želimo švedskega socializma. Imamo samo en “majcen” problemček… nismo Švedi. Heh, Švedi so tisti delovni, solidarni “cepci”, ki spoštujejo zakone, plačujejo davke, ne delajo na črno in voila… živijo v raju na zemlji. Vsi ostali pač nikoli ne bomo. Get over it! Go back to work people… in nasvidenje spet čez eno leto.
p.s. Morda nam naslednje leto celo uspe kam oditi (ne na morje, ker sovražim selitve narodov), brez virusov in naravno-futurističnih katastrof.
Na to lepo nedeljo smo se prebudili v Lumpacijev rojstni dan! Vse najboljše srček moj, naj ti zdravje služi bolj kot doslej! Cmok, cmok, Pusa, pusa, kiss, kiss. I love you! Tvoja mami.
Včasih se vam zgodi, da od filma pričakujete holivudsko limonado, potem pa ugotovite, da kljub zelo holivudski zasedbi (De Niro, Barrymore, Beckinsale) gledate čisto evropski film. Kar vam na koncu potrdi tudi odjavna špica. Film je namreč narejen po italijanskem izvirniku iz leta 1990.
Ne vem sicer ali morate za ogled filma biti starš, ali pa vam tudi brez tega seže do srca.
Zgodba je precej preprosta; Frank (De Niro) je vdovec, ki prvič po smrti žene za vikend pričakuje svoje 4 otroke. Že v samem začetku lahko človek prav začuti njegovo bolečino samote. Pospravlja stanovanje, obreže drevje, napolni otoroški bazen z vodo… No, potem pa mu otroci vsi po vrsti odpovedo obisk. In seveda se odloči, da jih bo pač obiskal on. In to kljub krhkemu zdravju.
Njegovo potovanje spremlja melanhonija očeta, ki je bil celo življenje zaposlen v podjetju za plastificiranje telefonskih žic. Ponosen na uspeh svojih 4 otrok naključnim sopotnikom razlaga svojo bolečino o propadlem družinskem srečanju. Tako potuje od New Yorka, preko Chicaga, Denverja, vse do Las Vegasa. Na poti spoznava, da mu otroci vsi po vrsti nekaj prikrivajo in kljub temu, da mu zagotavljajo kako zelo so srečni, oče čuti, da je nekaj narobe. Film ima tudi nepričakovan evropski preobrat in dokaj srečen (ne pa holivudski) konec. Vse skupaj se vas dotakne. Tudi mojemu možu so se na koncu zarosile oči, čeprav je nekje na prvi tretjini že skoraj zaspal. Film se prav počasi, po evropsko, tudi razvija.
Očetu se skozi film kar naprej prikazujejo njegovi otroci v otroških letih. Njihove želje in njegova pričakovanja, ki prav plastično prikažejo otroško bojazen, da bi očeta razočarali. Pri tem se seveda tudi sam globoko zamisliš. Kako z vsako našo izjavo, reakcijo in dejanjem vplivamo na otroka in mu v glavo “kodiramo” obnašanje ko odraste.
V četrtek je bil pri nas peklenski dan. Lumpacij je postal mali Lucifer. Za začetek me je že iz službenega dne v Zagrebu neizmerno bolela glava. Moj mož je zvečer odšel k zobozdravnici, jaz pa sem ostala sama s škratoma. Smer – kopalnica. Potem, ko sem komaj izvlekla Bučko iz banje, kjer je ravno mešala z žličko po lončku polnem vode, in jo skorajda prisilno odvlekla na previjanje, se je Lumpacij zabaval po svoje. Slišalo se je le veliko hihihijev in hohohojev in ko sva z Bučko vstopili v kopalnico, bi v njej lahko pravzaprav zaplavali. Tukaj mi je prvič počil film. Bolela me je glava, če to dodate na že tako boleči križ in moker teak, brisače, obleke in sploh mokro vse kar vam pride pod roke, vključno s kaloriferjem (ki sicer ni bil priključen, ampak vseeno). Ko sem vse pobrisala, vzela Lumpacija iz banje, ga oblekla v kopalni plaček in mu nato prisolila dve po ta zadnji, sem mislila, da je nočne more konec. Pa se je šele začela, ker je Lumpacij v naslednjih 5 minutah uspel politi kakav po mizi, novem tepihu, Chloe torbici, dve revijah (never mind!) in službenih papirjih s podpisom finančnega direktorja. Potem sem ušla izpod nadzora, dvignila sem glas in ga poslala v posteljo, on pa se je jokal in zahteval svoj kakav. Bučka, ki je bila zaradi mojega čiščenja v zamudi z večerjo je zahtevala svoje, vsi smo jokali in se drli en čez drugega. Mirno bi lahko obsedela na tleh in se smilila sama sebi. Pa sem najprej popedenala Bučko (hrana, uspavanje), postregla z novim kakavom, umila Lumpaciju zobe, se vlegla k njemu da je zaspal in odšla spat z glavobolom. Hvala Bogu je moj mož z Vanishom počistil tepih, ki se je predhodno upiral prav sem mogočim prijemom čiščenja.
Lumpacij je bil preostanek tistega večera pravi mali angelček. Ja, mami, rad te imam, spat brez upiranja… Zjutraj pa je seveda že vse pozabil. Vkorakal je v kopalnico, rekel, da mora lulati in ko je videl, da njegov (kraljevski) nastavek za lulanje še ni na straniščni školjki mi je rekel; “ja mami no, pa zakaj nisi naštimala stranišča?”. Halo? Kaj pa “prosim” in “hvala”? Sledil je mamin manjši izbrih jeze in 3 grdi pogledi.
Ne razumite me napak, Lumpacij pozna in uporablja ti dve besedi, čeprav mi včasih reče, da res ne razume zakaj mora vedno reči “prosim”. Prav tako bolj kot mu govoriš “ne”, bolj bo rinil in hotel narediti prav nasprotno kot bi si to želeli vi.
Ta teden se je moj mož zares žrtvoval za Lumpacija. Vsak dan ga je vozil na smučanje v Kranjsko Goro. Na individualno uro smučanja z Arnetom. Prvi dan je sicer na poti nazaj vpil zakaj v trgovini s spominki niso imeli kekčeve kape (Kekec rules, pa ptičica sinička in dobra volja je najbolja – himna naše družine), potem pa se je že bolj veselil videti Arneta in se voziti na krogcih (kapo mu je potem iz Italije privlekla moja mama, ker v Kranjski Gori prodajalki ni potegnilo, da bi jih v roku enega tedna naročila). Včeraj smo ta izlet naredili vsi štirje. Lumpacij je užival, Kranjska Gora je od mojega zadnjega obiska postala pravi slovenski Courchevel. Sonce je sijalo, vsi smo se zabavali in to vse do obiska Gostilne Mlakar v Črnivcu, ki jo je nekoč Mladina ocenila s “za prste obliznit” ali kaj je že njihov kriterij. Šnicli, ki gredo na dva krožnika in ne vem kaj še vse so obljubljali (never mind, da je zdrav obrok mesa bojda tak, da je velikot zrezka enaka velikosti vaše dlani). Na žalost se je izkazalo, da je očitno kriterij, ki ga uporablja Mladina za ocenjevanje gostiln kvantiteta in ne kakovost. Šnicli so bili zanič, juha bolj mast v katero so namočili žlico jušne kocke. Natakarica je mojemu možu rekla, če si lahko gre iskati otroški sedež kar sam v sosednjo sobo. Ko smo zaprli vrata v sobo (saj sta oba otroka vztrajno uhajala v kuhinjo), kjer smo čisto sami sedeli (z možem sva želela vsaj eno žlico hrane spraviti v usta v sedečem položaju) je od gostilničarja slišal, da naj odpremo vrata in da so otroci najin problem. Ko smo šnicle hoteli zaviti za domov, so nam dali alufolijo, za vrečko pa so se že pritožili, da kaj nam le bo, saj imamo vendar folijo. Na koncu je mož rekel, naj v svojo (Marc Jacobs) torbico vtaknem te šnicle in sem mu seveda zabrusila, da nisem nora, da torbico “poluiram” s temi šnicli. Zato me je takoj okarakteriziral za snobinjo, ki je samo kaviar (ki ga BTW sploh ne maram). Ampak pustimo to. Gostilna je pravi medklic tega zapisa, ki se kot nek tuj nepričakovan element pojavi v vsakem filmu.
Večer se je zaključil s filmom. Film, ki vas ne pusti hladnega, ampak vam celo noč in še tudi naslednji dan kljuva v možganih z vprašanjem. Moji otroci… kaj bo z njimi? Kaj sploh lahko zahtevam od njih v želji, da jim zagotovim lepši jutri? Kdaj smo starši preveč zahtevni? Kdaj pramalo? Kdaj prestrogi? Kdaj preveč popustljivi in otroke razvadimo? Kje je prava meja in kaj je prava meja? Kako biti človek, starš, ki mu bodo otroci odkrito govorili o svojem življenju, svojih težavah in neuspehih? Ker, ne slepimo se vendar, vse to se jim bo pripetilo. Vendar pa, le če bomo imeli tak “idealen” odnos z njimi, bodo do nas odkriti, in potem jih bomo seveda “sprejeli” z vsemi njihovimi neuspehi in bolečinami ter jih, paradoksalno, s tem sprejetjem naredili srečnejše. Njih in seveda tudi sami sebe.
p.s. Ogled filma res priporočam.
p.p.s. Priporočam tudi ogled filma The Blind Side v katerm Sandra B res dobro igra in si je po mojem mnenju Oskarja zaslužila (da sploh ne omenim, da v filmu nosi “mojo” Chanel uro, “mojo” Alhambra ogrlico in “moje” Chanel sandale…). Film je lep, nastal je po resnični zgodbi, in kot je sama rekla v zahvalnem oskarjevskem govoru je njen Oskar namenjen vsem mamam, ki poskrbijo za otroke, ne glede na to, od kod prihajajo. Še en film torej, ki poskrbi za vlaženje očesne sluznice.
