Sara Bolt
En mesec pred uradno splavitvijo četrte sezone, so v ZDA televizijske ekrane preplavili trailerji Gossip Girl (goes French). OMD.
Veliko pričakovanje se je začelo. Cuntdown na današnji dan D-21 oz “in French” J-21. Uradni štart 13 september.
Can they pull it through? Pri tretji sezoni so, vsaj po mojem mnenju, malo zabredli.
Let’s hope for the best.
Ko sem imela 24 let… sem leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.
Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.
Če imate srečo in vas pred 10. oktobrom zanese v Pariz si morate pod nujno ogledati razstavo mode iz 70. in 80. let prejšnejga stoletja v Musée des Arts Décoratifs, z naslovom Histoire ideale de la mode contemporaine (alias Idelna zgodovina novodobne mode) – Vol 1.
Vas preseneča modna revija v pariški kavarni? Revija Ter et Bantine, za katero je v 70. letih kreirala absolutna kraljica francoskega spodnjega perila Chantal Thomass.
Ali pa kako nenavadno za današnji čas so izgledali gosti modnih revij Haute Couture Yves Saint Laurent?
Kako je izgledala moda Chanel leta 1982, po smrti Coco Chanel in preden jo je Karl kot Feniksa dvignil iz pepela?
Koliko let že fura Jean Paul Gautiler svoje korzete, ki jih je tako spretno ponotranjila Madonna (je bila prej Madonna ali Gautierjevi korzeti – v stilu ali je bila prej kura ali jajce).
Ste sploh opazili božjastno frizuru obiskovalke na reviji Yves Saint Laurenta leta 1978? Sam hlačni kostim in klobuk bi namreč lahko po pisti mirno paradirala tudi v zimski kolekciji 2011.
Kaj pa Alaiajina »wrap dress«, ki jo je nedavno (spet) recikliral Max Azria (ki je še en francoski kreator, ki so ga tako kot Alaiao najprej »izvozili« iz Tunisa v Francijo) za Hervé Léger v letu 2009 (s tem, da je sam Herve Leger oblekce ovijal okoli modelk tudi v letu 1995 in spet smo pri vprašanju kure in jajca).
Seveda ne morem niti mimo meni tako ljube Chloé (za nastanek katere je »kriva« Gaby Aghion- Parižanka egipčanskega rodu), modne hiše, ki jo je v 70. letih vodil sam Karl Veliki. V njegove kreacije pa so se rade oblačile tudi Jackie Kennedy, Grace Kelly ali Brigitte Bardot.
Na koncu se v mislih lahko zavijete v ljubke Castelbajacove medvedke, si nadanete Muglerjeva krila ali pa preprosto oblečete topel pulover Comme des Garcons, še en kos, ki bi mirno lahko “pobegnil” tudi iz 21. stoletja.
Skratka, zagotovo poslastica (kot tudi tale bela obleka Madame Gres) za vse ljubitelje mode in nostalgije.
… ali za vsakogar nekaj.
Takole je izgledal poletni Pariz preden so ga “napadle” razprodaje.
Lanvin
alias, ko želite da se sofa ujema z vašo obleko
p.s. to fotko je posnela moja šoping kompanjonka Karmencita, zato me nikar ne iščite v steklu
… in še obleka brez katere mi živeti ni… prvič
Hermes
Nedolžna belina
Chanel
rdeče in črno ter klasika v obliki torbice
Chloe
neon edition
Stella McCartney
in krasen čipkast blazer, ki je tudi mene kot osebo, ki res ne mara čipk čisto očaral (heh, cena 2000 eurov tudi!)
Burberry Prorsum
… in še en kos, ki ga enostavno MORAM imeti (ko se bo že vsaj dve leti svaljkal v kakšnem outletu)
Marc Jacobs
varnostno priklenjen na obešalnike… what else?
Balmain
banalno… tolikokrat opevani suknjič – tokrat samo na obešalniku
fashion in the air…
Sandro
denarnici bolj prijazna francoska blagovna znamka, ki so jo bojda posvojile prenekatere holivudske dive in francoske aktrese
… alias Slovenija, najmanjša država na svetovnem nogometnem prvenstvu.
Za blogerski molk sicer niso krivi naši nogometaši, čeprav me je kar bolelo srce, ko se je tekma z Američani končala (samo) z izenačenim rezultatom. In sploh nisem noben fusbal fan! V resnici je za mojo tišino kriv Pariz. Celih 7 dni službenega Pariza. Sestankov, delavnic, predstavitev.
Slovenija je postala francoska senzacija. Ujeti med novicami o razpadajoči francoski nogometni ekipi in 70. letnico “Appel de 18. juin“, ko je danes uber slavni genaral de Gaulle iz Londona po radiu poslal sporočilo Francozom, naj se uprejo okupatorju.
Verjeli ali ne, tudi Francozi se ukvarjajo z vojnimi in povojnimi razčiščevanji, vendar je povsod tudi takšna obletnica klic k enotnosti in gledanju v prihodnost. Medtem, ko so vsi razočarani nad svojim fusbalom. Distancirali so se od ekipe, pravijo da so to igralci brez ene noge in da če jim bodo pustili istega selektorja, bo drugič izbral take, ki se bodo vozili z invalidskimi vozički. Ekipa je med seboj popolnoma skregana. Medtem ko naj bi Mehičani bili ekipa, so bili Francozi le skupek 11 igralcev, ki so tekali vsak v svojo smer. Celotno zgodbo poraza pa je začinila še kontraverzna Rama Yade, njihova državna sekretarka za šport, ki je ekipi očitala, da je v Južni Afriki nastanjena v preveč luksuznem hotelu (cena nočitve cca 570 eurov). Tako so se na humanitarnih “prikazovanjih” v Južni Afriki izogibali drug drugega, na koncu pa se je izkazalo da je tudi Rama spala v šikos hotelu, ki je stal celo preko 600 eurov… no, baje je sicer stornirala sobo in šla spat na Francosko ambasado, ampak delno je strošek vseeno nastal. Zdaj v resnici Franozi celo upajo, da bo njihova ekipa zgubila zadnjo tekmo in več ne bo dvoma, da bodo predčasno izpraznili sobe v luksuznem hotelu.
Slovenija se tako sicer znajde nekje bolj na 3. ali 4. mestu v novicah, vendar so vsi precej presenečeni nad dobro igro naših. Končno tekma z goli, so se ekstazirali športni komentatorji, po igri naših proti Američanom (heh, če bi ostalo pri prvih dveh, bi bilo zame popolnoma dovolj… sicer pa BTW… naši nogometaši so postali nekam čedni in ne izgledajo več kot reveži, ki bi jim dal za liter vina, kot bi lahko rekli za ekipo iz konca 90.let in njihove super-duper frizurce).
Naj vam samo povem kakšno blamažo sem naredila že prejšno nedeljo. Moj mož mi je namreč ves čas pošiljal SMS sporočila o dokaj medli igri naših proti Alžiriji, potem pa sem se s sodelavkama vsedla v taxi in radijski komentator se je v eter drl (kakšno nadušenje, naši komentatorji se lahko samo skrijejo pred francoskimi, pa sploh ni igrala francoska ekipa!): “Imamo presenetljivo prvo mesto v skupini C! To je Slovenija!”… od silnega navdušenja in zmedenosti sem se obrnila proti šoferju in mu rekla: “Zmagali smo! Veste jaz sem iz Slovenije!”… “Veste, jaz sem pa Alžirec” mi je odgovoril šofer. Skoraj sem se vdrla v zemljo. Kasneje mi je moj mož rekel, da sem bila pa res hudo blond, kaj nisem vedela, da so francoski Alžirci (le kako sem lahko pozabila, da jih imajo v Franciji malo morje, saj je vendar še Zidane, njihov nacionalni ponos, po rodu Alžirec) ob kvalifikaciji Alžirije na svetovno prvenstvo, celo priredili fešto na Champs Elysee…
Tisto popoldne sem silom prilike svojo nacionalnost zaupala še prodajalki v Celine butiku, ki mi je seveda tudi povedala, da je Alžirka. Ampak never mind, bila je tako zelo prijazna. In na koncu mi je še celo zaželela srečo na svetovnem prvenstvu.
Dva dni kasneje mi je bivši uber šef, po rodu Irec, ki se me po vseh teh letih odkar ni več moj uber šef, še vedno spomni, povedal, da je tudi on v nedeljo vstopil v taxi, vendar je bil njegov taxist nad zmago Slovenije abolutno navdušen, ker češ, da bo drugače spet stal ves promet na Champs Elysee… In ko je Alžirija igrala neodločeno proti Angležom, vam lahko iz lastne izkušnje povem, da se je zgodilo točno to. Čečenski taxist, ki je govoril absolutno popolno francoščino (in ki se je v besedni igri pošalil na moje vprašanje od kje je alias “vous etez d’ou?” z odgovorom “oui je suis doux” alias ja seveda sem mehak… (d’ou = doux – ista izgovorjava)) in ki mi je zaupal, da je bil v Groznyju svoj čas profesor francoščine, danes pa seveda vozi taxi v Parizu, je rekel, da je bolje, da se v svojih visokih petkah ne približujemo Elizejskim poljanam, ker nas bodo pometli…
Sicer pa je poleg Alžircev in fusbala ulice in TV ekrane zavzel iPad… Kamorkoli se obrnete, bo v vas zrl oglas za iPad (in seveda poskušajte izgovoriti kot Francozi – ajpad…). V vsakem odmoru med dvema polčasama…ajpad… noro. Ajpad olover. Celo policaji sredi delavnika na obhodu po Lourvu si ne morejo kaj, da ne bi zavili v Applovo trgovino in se napasli nad njim.
Od silnih neobičajno nizkih temperatur za konec junija se cela firma oblači v črno. Black is the new summer coulor. Precej žalostno. Never mind. Ostanejo nam prelepe poletno pisane izložbe… Ki vam jih pokažem v naslednjih dneh…
Sem pa zaradi službe zamudila prvi nastop Lumapcija v lutkovnem gledališču in se počutila kot Miranda v Seks v mestu 2… Naj vam kot ponosna mamica povem, da je moj mali veliki junak v mikrofon povedal: “da je Triglav najvišja gora Slovenije”. Na daljavo sem se stopila in pričele so mi teči solze. Vive la Slovenie! Vive l’equipe national slovene du football! Vive mon fils cheri!
A+
Po napornem tednu se je začel “naporen” vikend. Vstajanje ob 5h, vožnja na Brnik, letenje, pristanek, RER, hotel (suitcase drop-off)… trgovine…
Stvar je taka… razprodaje v Parizu je Bog letos napovedal za 12 januar, potem pa se je premislil in je z njimi začel 7… Temu je seveda sledilo to, da je bilo 16. januarja že skoraj vse razprodano. Baby Gap… je bil res pravi gap (torej velika črna luknja). Od zimske kolekcije sem samo v enem našla nekaj kosov Stelle Mc za Gap. Pa še tukaj me je razjezilo, da mi je prodajalka pri enem kosu pozabila dati popust. Ker sem to šele ob 21h opazila, sem sedaj prepuščena dobri volji in milosti moje drage Sanje, ki v ponedeljek leti v Pariz. O stvari sem jo že zbrifirala. Še dobro, da ima sama nečakinjo in ji najbrž tako početje ni španska vas. Namreč kako vrniti otroško cunjico (hvala Bogu Gap to omogoča v 90 dneh od nakupa, jupi!)
Next step: Galeries Laffayette. Me, myself and I alias MOI alias moja malenkost, se je odpravila do otroškega oddelka. Ok, priznam, najprej sva z mojo “partner in crime” odšli do čevljev, ki pa so jih sedaj prestavili v klet in tam me je od nizkega stropa začela dajati klastrofobija in sem enostavno pobegnila z izgovorom (ki je ŽAL resničen), da imam čevljev že tako ali tako preveč. Skratka LES ENFANTS v 4 nadstropju… Chloe za punčke – uspešno, zelo uspešno. Kenzo za fantke – neuspešno. Burberry za otroke – IZROPAN! Bučki nabavim majčko Little Marc Jacobs z miško. Miiii-jauuuuuu! Marc, oh, Marc. na koncu sem nabrala še en kup lesenih igrač in plastičnih krožnikov z Barbapapami, saj se še spomnite teh kosmatincev, ne? Sledje je Lumpacija razveselilo najbolj od vsega.
Od tam se zaženem k Operi v mega butik Nespresso. Očarana nad celotnim konceptom nabavim 350 kavic. Vključujoč 3 “limited edition” okuse: abricot, pain d’epices, creme des marrons…
Sledil je sushi chill-down v “lokalni sushi menzi” ob hotelu, ki je še vedno kao božično okrašena. Od napisa Bienvenue gori le ENUE… Whatever, sushi rules… Tu sem izvedela vse o situaciji na oddelku z oblekami. Bojda je tam vladal Darwinov zakon preživetja. Prerivanje, odrivanje, stegovanje, skakanje in to vse, let’s not forget – v toplih zimskih plaščih. Res se sprašujem kakšna je bila situacija na prvi dan razprodaj… saj ne, da bi to rada kdaj doživela. Vsekakor, ko sem jaz okoli 19h končno začela z ogledovanjem razprodaj v lastne namene, se je silna gužva že razblinila. Ostala so samo še pogorišča Marc by Marc Jacobs torbic in podobne tragedije.
Vmes sem seveda obiskala še en otroški Gap, kjer jim je uspelo celo to, da so me čisto po marketinško shecali in tako sem za mulčka kupila celo 2-3 kose pomladne kolekcije. ČE JE PA VSE TAKO LUŠTNO!!!!. Zara Home, no more of anything… nothing! vse že v pomladnih kolekcijah.
Chanel Rue Cambon… Ha, ha… ha, ha, ha… torbice, ki so še lani stale 1890 eurov, so zdaj že 2400… saj ne da sem jo imela namen kupiti… No medtem, ko sva si jih ogledovali (nekih 7 minut), so prodali kar 3. Glede Chanel Rue Cambon sem izvedela tudi zgodbo o popustu. Ste vedeli, da omogočajo modnim, lepotnim in zagotovo glavnim urednicam, da na “robo” nabavljeno v tem butiku prejmejo 30% popust. In nikar ne mislite, da pri tem mislim na francoske novinarke. Tudi naše ga imajo.
Pit stop: Starbucks. White Mocha. Shopping bags drop-off v hotelu. Idemo dalje… Obleke, obleke, obleke… Marc žal kljub razprodajam še vedno nedosegljivo drag. Druga linija – pogorišče po bombandiranju mode željnih Parižank in ostalih fashonistas. Vmes celo nabavim dve poletni obleki, jep, that’s me.. why buy winter clothes.. Kenzo in Sportmax. Poskusim modro Celine obleko, vendar imam občutek, da je prodajalka nastrojena proti meni. Prosim lepo, prodajalka ima na sebi Van Cleef & Arples Alhambra ogrlico, ki je jaz tudi v trgovini še nisem držala v rokah, okoli vratu pa je najbrž nikoli ne bom nosila. No, hvala Bogu je obleka prevelika.
Ves čas opazujem mame, ki svoje otroke zadekane v zimske vreče in budne vlačijo po vročih trgovinah. Zakaj jih vsaj malo ne slečejo? My point: če imaš denar za shopping – imaš najbrž tudi tistih 15 eurov, da z njimi plačaš varuško. Otroci pa vsi kot mali debili. Strmijo v prazno. Tudi petletniki v vozičkih. Ne predstavljam si Lumpacija, da bi sploh sedel v vozičku, kaj šele mirno.
Sledi ogledovanje torbic… V Longchamp vsa srečna najdem nahrbtnik iz linije Le Pliage v lavanda barvi… a kaj ko v vrsti za plačati stoji – reci in piši – 23 ljudi. Opustim namero, da se postavim v vrsto, ki me spominja na socialistične vrste za kruh. Next stop – Chloe bags… Privoščim si 50% znižani obesek za ključe.
Smer Galeries Lafayette Maison. Tudi tukaj so vrste. Čakam mojo “buddy, buddy”, da plača brisače. Jep, v Parizu znižajo VES tekstil in še kaj drugega. Skratka, znižali so vse; Bodum kafetjere, okvire za slike, fensišmensi lonce za kuhanje in jasno brisače ter posteljnino. Ves čas mi v glavi zvoni stavek “kako boš to transportirala domov?”, zato zatrem željo po nakupu posteljnine Jalla, ki je včasih krasila tudi police v Harvey Normanu, potem pa zgleda niso uspeli dobiti kritične mase ljudi, ki bi za posteljnino odštela več kot 100 eurov.
Z zadnjimi močmi se odvlečem še do Monoprixa. Kupim 7 gelov za prhanje Ushuaia. Smells good, costs peanats (beri 2,5 eura). Nothing fancy really, ampak res moji najljubši.
Drop down… skoraj padem v hotelsko sobo. Polni načrtov rezervirava Budda Bar, ampak se privlečeva samo do sushi menze, again. Ja, ja, saj sva res patetični, ampak bar hopping res nikoli ni bil moj šport.
Nedelja… 8h. Sonce… Kdaj sem že nazadnje videla modro nebo? V soboto nama je namreč dež naredil “very sexy” hairstyle… Vstajanje, zajtrk, RER A, smer outlet Village na postaji Val d’Europe (ena postaja pred Disneylandom, what else). po 45 min sva prispeli. Takoj sem ujeta. Trgovina z otroškimi dizajnrskimi oblačili. Toliko otroških Chloe cunjic nisem videla tudi v sanjah ne. Po eni uri selekcioniranja in kalkuliranja nabavim nekaj lepih kosov.
Trgovine so polne stvari. Obiščem Longchamp, Armanija, Diane Von Furstenberg, Celine (yes, yes, yes!!!), kjer se zavestno odpovem krasni svetlo roza torbi. Sledi Givenchy, Missoni, Max Mara, Furla, Salvatore Feragammo, Cacharel in Kenzo… Tukaj mi uspe veliki met. Možu nabavim usnjeno torbo za prenosnik, potovalno torbo na koleščkih, pulover in srajco… vse skupaj za cca 75% ceneje. Ne morem verjeti svojim očem. Tudi kreditna kartica je zadovoljna.
V Burberryju se gnetejo Japonci. Trečkoti kar letijo po zraku, od multi prisotnega klasičnega Burberry vzorca pa že kažem prve znake epilepsije. Pred Tod’s ljudje pridno čakajo v vrsti za vstop. Ralph Lauren – same picture…
Time to go… Za konec si privoščiva še kosilce v cafe-ju pri cerkvici Madeleine. Pot na letališče… letimo… (v družbi neandertalskih tipov, ki v vrsti za nama razglabljajo v mačističnem stilu in to z navitimi decibeli)… Brnik… reality strikes. Zbudim se iz modnih sanj v svojo družinsko idilo. Otroka spita… mož pa… čista desetka. Preživeli so vsi trije.
Joj kako bi nekam odšla pa ne morem. Nimamo denarja, otroci so premajhni, ampak dovolite mi da sanjarim.
December je lahko prav krasen mesec za oddih.
Tole je moj top 5 izbor:
NEW YORK
Za začetek, lahko hitro odletimo v New York in tako ujamemo petkove Black Friday popuste… v četrtek je namreč Thanksgiving potem pa shoooooooopping. Obožujem Američane, čisto vsako priložnost izkoristijo za shopping in popuste. Materinski dan, dan dedkov, dan veteranov… you name it.
Kam, kam, kam v New Yorku? SoHo. Bryant Park. Apple Store. 5th Avenue in okolica. Central Park. Muzeji, vsi po vrsti. Barnes & Noble. Gap. Banana Republic. Ann Taylor Loft. Smrekica in drsanje pred Rockefeller Centrom. Starbucks. Sushi Samba. Meatpacking district. Spice Market. OMG! What not to see?!?!? Where not to be?!?!?
PARIZ
Pariz, what else? Klasika. Champs Elysees v lučkah. Izložbe Printemps in Galeries Lafayettes. Skoraj vsaka restavracija. St. Germain des Pres. Rue Monge, Marais…. iiiiiiii. Brunch v Le Pain Quotidian. Ah…
BOŽIČNI SEJEM PRI AVSTRIJCIH
Dunaj ali vsaj Graz. Kralji božične dekoracije in božičnih sejmov so zagotovo Avstrijci. To catch the Xmas spirit!
SMUČANJE S STILOM
Smučanje v St. Antonu. Ljubko mestece, kjer lahko tudi po fensišmensi smuki po belih strminah še kaj počnete. Predlagam da se do Zuricha zapeljete z avionom in si mimogrede ogledate tudi to mesctece, ki se lahko mirno kosa z avstrijskimi v božičnem času.
OBISK BOŽIČKA
Finska. Rovaniemi. K Božičku. Bila, videla, why not again? Morda nekoč z otroci.
Sicer pa bi šla… nekam, kjer še nisem bila. Morda Kopenhagen? Oslo? Sindey? Maldivi? Kaj predlagate? Kaj pa vaših Top 5 božičnih sanjarjenj?
Srbijo me podplati, nekam bi odšla. Vedno sem “ob letu osorej” nostalgična po krajih, kjer sem v takem letnem času že bila… Najbrž je kriva svetloba ali pa vonj v zraku, ne vem, ampak me daje potovalna nostalgija… in depresija. Najhuje je pomladi.
A kaj ko samo rečem “Šla bi v New York”, pa moj mož že nadane recesijski obraz in utruja s krizo. Ne vem, ampak zgleda, da se niso na bežigrajski gimnaziji učili pogojnika. Ja, zgleda da je bilo treba za to hoditi na Poljane.
(more…)
