Po napornem tednu se je začel “naporen” vikend. Vstajanje ob 5h, vožnja na Brnik, letenje, pristanek, RER, hotel (suitcase drop-off)… trgovine…
Stvar je taka… razprodaje v Parizu je Bog letos napovedal za 12 januar, potem pa se je premislil in je z njimi začel 7… Temu je seveda sledilo to, da je bilo 16. januarja že skoraj vse razprodano. Baby Gap… je bil res pravi gap (torej velika črna luknja). Od zimske kolekcije sem samo v enem našla nekaj kosov Stelle Mc za Gap. Pa še tukaj me je razjezilo, da mi je prodajalka pri enem kosu pozabila dati popust. Ker sem to šele ob 21h opazila, sem sedaj prepuščena dobri volji in milosti moje drage Sanje, ki v ponedeljek leti v Pariz. O stvari sem jo že zbrifirala. Še dobro, da ima sama nečakinjo in ji najbrž tako početje ni španska vas. Namreč kako vrniti otroško cunjico (hvala Bogu Gap to omogoča v 90 dneh od nakupa, jupi!)
Next step: Galeries Laffayette. Me, myself and I alias MOI alias moja malenkost, se je odpravila do otroškega oddelka. Ok, priznam, najprej sva z mojo “partner in crime” odšli do čevljev, ki pa so jih sedaj prestavili v klet in tam me je od nizkega stropa začela dajati klastrofobija in sem enostavno pobegnila z izgovorom (ki je ŽAL resničen), da imam čevljev že tako ali tako preveč. Skratka LES ENFANTS v 4 nadstropju… Chloe za punčke – uspešno, zelo uspešno. Kenzo za fantke – neuspešno. Burberry za otroke – IZROPAN! Bučki nabavim majčko Little Marc Jacobs z miško. Miiii-jauuuuuu! Marc, oh, Marc. na koncu sem nabrala še en kup lesenih igrač in plastičnih krožnikov z Barbapapami, saj se še spomnite teh kosmatincev, ne? Sledje je Lumpacija razveselilo najbolj od vsega.
Od tam se zaženem k Operi v mega butik Nespresso. Očarana nad celotnim konceptom nabavim 350 kavic. Vključujoč 3 “limited edition” okuse: abricot, pain d’epices, creme des marrons…
Sledil je sushi chill-down v “lokalni sushi menzi” ob hotelu, ki je še vedno kao božično okrašena. Od napisa Bienvenue gori le ENUE… Whatever, sushi rules… Tu sem izvedela vse o situaciji na oddelku z oblekami. Bojda je tam vladal Darwinov zakon preživetja. Prerivanje, odrivanje, stegovanje, skakanje in to vse, let’s not forget – v toplih zimskih plaščih. Res se sprašujem kakšna je bila situacija na prvi dan razprodaj… saj ne, da bi to rada kdaj doživela. Vsekakor, ko sem jaz okoli 19h končno začela z ogledovanjem razprodaj v lastne namene, se je silna gužva že razblinila. Ostala so samo še pogorišča Marc by Marc Jacobs torbic in podobne tragedije.
Vmes sem seveda obiskala še en otroški Gap, kjer jim je uspelo celo to, da so me čisto po marketinško shecali in tako sem za mulčka kupila celo 2-3 kose pomladne kolekcije. ČE JE PA VSE TAKO LUŠTNO!!!!. Zara Home, no more of anything… nothing! vse že v pomladnih kolekcijah.
Chanel Rue Cambon… Ha, ha… ha, ha, ha… torbice, ki so še lani stale 1890 eurov, so zdaj že 2400… saj ne da sem jo imela namen kupiti… No medtem, ko sva si jih ogledovali (nekih 7 minut), so prodali kar 3. Glede Chanel Rue Cambon sem izvedela tudi zgodbo o popustu. Ste vedeli, da omogočajo modnim, lepotnim in zagotovo glavnim urednicam, da na “robo” nabavljeno v tem butiku prejmejo 30% popust. In nikar ne mislite, da pri tem mislim na francoske novinarke. Tudi naše ga imajo.
Pit stop: Starbucks. White Mocha. Shopping bags drop-off v hotelu. Idemo dalje… Obleke, obleke, obleke… Marc žal kljub razprodajam še vedno nedosegljivo drag. Druga linija – pogorišče po bombandiranju mode željnih Parižank in ostalih fashonistas. Vmes celo nabavim dve poletni obleki, jep, that’s me.. why buy winter clothes.. Kenzo in Sportmax. Poskusim modro Celine obleko, vendar imam občutek, da je prodajalka nastrojena proti meni. Prosim lepo, prodajalka ima na sebi Van Cleef & Arples Alhambra ogrlico, ki je jaz tudi v trgovini še nisem držala v rokah, okoli vratu pa je najbrž nikoli ne bom nosila. No, hvala Bogu je obleka prevelika.
Ves čas opazujem mame, ki svoje otroke zadekane v zimske vreče in budne vlačijo po vročih trgovinah. Zakaj jih vsaj malo ne slečejo? My point: če imaš denar za shopping – imaš najbrž tudi tistih 15 eurov, da z njimi plačaš varuško. Otroci pa vsi kot mali debili. Strmijo v prazno. Tudi petletniki v vozičkih. Ne predstavljam si Lumpacija, da bi sploh sedel v vozičku, kaj šele mirno.
Sledi ogledovanje torbic… V Longchamp vsa srečna najdem nahrbtnik iz linije Le Pliage v lavanda barvi… a kaj ko v vrsti za plačati stoji – reci in piši – 23 ljudi. Opustim namero, da se postavim v vrsto, ki me spominja na socialistične vrste za kruh. Next stop – Chloe bags… Privoščim si 50% znižani obesek za ključe.
Smer Galeries Lafayette Maison. Tudi tukaj so vrste. Čakam mojo “buddy, buddy”, da plača brisače. Jep, v Parizu znižajo VES tekstil in še kaj drugega. Skratka, znižali so vse; Bodum kafetjere, okvire za slike, fensišmensi lonce za kuhanje in jasno brisače ter posteljnino. Ves čas mi v glavi zvoni stavek “kako boš to transportirala domov?”, zato zatrem željo po nakupu posteljnine Jalla, ki je včasih krasila tudi police v Harvey Normanu, potem pa zgleda niso uspeli dobiti kritične mase ljudi, ki bi za posteljnino odštela več kot 100 eurov.
Z zadnjimi močmi se odvlečem še do Monoprixa. Kupim 7 gelov za prhanje Ushuaia. Smells good, costs peanats (beri 2,5 eura). Nothing fancy really, ampak res moji najljubši.
Drop down… skoraj padem v hotelsko sobo. Polni načrtov rezervirava Budda Bar, ampak se privlečeva samo do sushi menze, again. Ja, ja, saj sva res patetični, ampak bar hopping res nikoli ni bil moj šport.
Nedelja… 8h. Sonce… Kdaj sem že nazadnje videla modro nebo? V soboto nama je namreč dež naredil “very sexy” hairstyle… Vstajanje, zajtrk, RER A, smer outlet Village na postaji Val d’Europe (ena postaja pred Disneylandom, what else). po 45 min sva prispeli. Takoj sem ujeta. Trgovina z otroškimi dizajnrskimi oblačili. Toliko otroških Chloe cunjic nisem videla tudi v sanjah ne. Po eni uri selekcioniranja in kalkuliranja nabavim nekaj lepih kosov.
Trgovine so polne stvari. Obiščem Longchamp, Armanija, Diane Von Furstenberg, Celine (yes, yes, yes!!!), kjer se zavestno odpovem krasni svetlo roza torbi. Sledi Givenchy, Missoni, Max Mara, Furla, Salvatore Feragammo, Cacharel in Kenzo… Tukaj mi uspe veliki met. Možu nabavim usnjeno torbo za prenosnik, potovalno torbo na koleščkih, pulover in srajco… vse skupaj za cca 75% ceneje. Ne morem verjeti svojim očem. Tudi kreditna kartica je zadovoljna.
V Burberryju se gnetejo Japonci. Trečkoti kar letijo po zraku, od multi prisotnega klasičnega Burberry vzorca pa že kažem prve znake epilepsije. Pred Tod’s ljudje pridno čakajo v vrsti za vstop. Ralph Lauren – same picture…
Time to go… Za konec si privoščiva še kosilce v cafe-ju pri cerkvici Madeleine. Pot na letališče… letimo… (v družbi neandertalskih tipov, ki v vrsti za nama razglabljajo v mačističnem stilu in to z navitimi decibeli)… Brnik… reality strikes. Zbudim se iz modnih sanj v svojo družinsko idilo. Otroka spita… mož pa… čista desetka. Preživeli so vsi trije.
Dragi Božiček,
Moji mami želim, da jo ščitnica ne bi več zezala in da bi se jo zdravje držalo kot senca lepega sončnega dne. Sicer pa pridne vnuke, razumevajoči in potrpežljivi hčerki, moža, ki jo nosi po rokah (pa ne zato, ker mu kuha kosilo, ampak iz čiste ljubezni, ki traja že skoraj 40 let). Sicer pa novi Ford Ka (ali podoben mali kjut avto), kakšno potovanje ali dva v eksotične kraje, stabilno penzijo, tu pa tam kak lep kos obleke, 7 parov čevljev in nov parfum (zdaj je vrgla oko na Dolce&Gabbana Light Blue).
Naj svoj del familije zaključim z otroci; mojim nečakom, mrzlo nečakinjo in moževo nečakinjo. Vsem želim,da odkrijejo skrivnost zdrave hrane. Naj pričnejo jesti zelenjavo in sadje, naj doumejo, da je čokolada samo za krpanje duševne bolečine (ki je oni seveda nikakor ne smejo poznati v svojih mladih letih). Mrzli nečakinji želim tudi toplejše odnose doma.
Katie dear pa želim, da bi spet delali skupaj (to seveda želim tudi sebi). In da odkrije kako lepa in edinstvena je. Sicer pa have a blast in Jamaica, dear! Take care!
Sicer pa me vedno lahko razveseli tudi en moški (poleg moža in sina) in sicer Marc Levy. Ni je knjige, ki mi ni bila všeč. Svetujem in priporočam prav vse, nazadnje sem brala Toutes ces choses qu’on ne s’etait pas dites, ki je prav po Marcovsko polna preobratov in nadnaravnega. Na hitro; hči nekaj dni pred poroko izve, da ji je umrl oče, ki se je zadnje čase odtujil od nje. Potem pa čez nekaj dni (poroko je jasno prestavila) dobi na dom “očeta” v obliki androida. Android ima očetov spomin in tako si lahko povesta vse, kar si z časa njegovega življenja nista uspela…
Ker je na poti do Zvezde začelo deževati sva seveda morali zaviti v Midas. Človek pač ne more biti moker. Odkrili sva nekaj bajnih torbic Marc Jacobs, ki pa bodo zagotovo počakale na razprodaje, saj mislim, da tudi bogate odvetnice kova Katarine Kresal v recseiji (hej, bojda jo je v ZDA konec…) malo premislijo preden odprejo denarnico. IT kos, ki ga takoj odnesem s sabo pa je zagotovo črn plašč MJ, ki za vse, ki bi vas to utegnilo zanimati, sedi na lutki poleg njegovih torbic (cena: neznanka). Najs, najs, tudi lila torbica na lutki v prtličju.
Na Wolfovi je “dober razgled” na ljubljansko “modno sceno”. Naj vam razložim modno teorijo današnjega dne. Visoko-visoke pete so v Ljubljani sredi belega dne (in Bog ne daj ob vikendih) totalni “no-go”, fashion suicide par excellence. Kot bi rekla moja draga L, ne moreš biti ves napednan med Pakistanci. Oziroma kot bi rekla moja mama, ne moreš iti s plesnimi čevlji na plažo (ali hardcore varianta – izgledati kot krava s sedlom). Zokijeve obljube gor ali dol, kocke so in bodo, pa tudi drugače Ljubljana ni mesto za Louboutinove “pumpse” ob 12h opoldne. Kaj šele za Vuittonove sandale s cofki in 12 cm peto.
No, depresija ki vas je ob branju vsega tega zajela, je naš vsakdanjik. Človek se sploh več ne sme zasanjati za par minut, ker vas bodo že vsi okoli potolkli, da so pa res težki časi in kako lahko sploh kdo debatira, da je nova kolekcija Roksande Ilinčić res fenomenalna.