Objave označene ‘prijateljice’

« Starejše objave

Paris calling

Wednesday, August 11th, 2010

Ko sem imela 24 let… sem  leto dni in pol živela v Parizu. Na predavanja sem hodila v bližino Musee d’Orsay, v prostem času pa sem s svojo sostanovalko, Čehinjo Mišo “kruzala” po pariških ulicah in parkih. Dolce vita (kadar se nisva učili za izpite, seveda). Živeli sva na Place de la Nation, v šestem nadstropju hiše brez dvigala. Že samo odhod v trgovino je bil cel podvig. Misel na številne stopnice naju je vedno ubijala. V dnevni sobi sva imeli čudovie modre stene in pogled (v daljavi) na Sacré Coeur na vrhu Monmartra. Kadar sva se ob 22h zvečer ob torkih vračali iz “Science Po” z vaj ekonomije, sva utrujeni in zafrustrirani od težkih vaj, zavili v brasserie pod najinim stanovanjem na kozarec rdečega vina. Vsak dan sva se vozili z metrojem in prav predpotopno za današnji čas poslušali CD-je v CD playerju. Kupili sva si celo mobilne telefone in verjeli, da sva največji faci na svetu. S sošolci sva se dobivali v irskem pubu Galway s pogledom na reko Sieno in čudovite zgradbe na drugi strani brega. Še danes poznam na pamet celo mapo metrojev in vem kako izgledajo od znotraj številne metro postaje. Ob nedeljah sva se sprehajali po Marais in ležali na travi v parkih ter sanjali kako bova osvoji svet ali pa vsaj tista dva frajerja, ki sta nama tisto leto hodila po glavi. Na Bastilji sva hodili v restavracijo Colonies de paradis, ki že dolgo ne obstaja več, vendar nikoli ne bom pozabila čudovitega piščanca v vanilijevi omaki, ki sva si ga tu pa tam privoščili z najino štipendijo. Pred Louvrom sva ob poletnih sobotah kot mala otroka skakali po vodnjakih pred Piramido. Pozimi pa sva odhajali na večerne oglede razstav. Vsak drugi mesec sva enostavno morali spet na ogled Monetja v Musée d’Orsay ali pa vsaj meditirati ob pogledu na serijo njegovih lokvanjev v Orangerie. Pariz sva videli v vseh letnih časih in vseh vremenskih stanjih. Pa tudi ob velikih stavkah prevoznikov, ko sva se tudi po dve uri fjakali do službe na drugi konec Pariza. Poleti sem se pogosto vsedla na avtobus številka 74 in se peljala do Hotel de Ville ter opazovala vrveža polne ulice, ki so bežale mimo mene. Največja ljubezenska razočaranja sva utapljali ob Happy hours Caipirinii v mehiški restavraciji Tex Mex, ki je nekoč stala v bližini Opere Garnier, danes pa se je notri že naselila neka trgovina. Šteli sva franke in razmišljali ali si lahko kupiva krilo v Mangu ali bova denar potrebovali da preživiva do konca meseca. Spoznali sva veliko dobrih in slabih ljudi in potem sem se, po čudoviti prdbožični večerji pri moji novi prijateljici Mélanie in njeni mami, neko decembrsko jutro odpravila domov. In vse je bilo tako, kot da sem se zbudila iz sanj in se vse to v resnici sploh ni zgodilo.

Danes v Pariz odidem približno 4-5krat letno. Službeno. Vidim ga bolj malo, zato vedno nahecam moža, da me odpelje tja vsaj enkrat letno. Samo za naju dva. Pariz ostaja še vedno najlepša uganka na svetu.

Tags: , , ,
Posted in Bed & breakfast | 12 Comments »

Zagreb calling…

Monday, August 2nd, 2010

To nedeljo sem se zbudila v Zagrebu, s pogledom na veliko teraso in krošnjo ogromnega drevesa, ki se bohoti ob hiši. Bučka pa je že plezala po meni. Medtem je Lumpacij še spal spanje pravičnega v sosednji sobi in se ni pustil motiti. Zagreb je bil v nedeljo ob 9h popolnoma prazen. Ko smo se iz prelepe hiše v stilu art decoja odpravili do naših prijateljev na razvajalni zajtrk z mini palačnikami, skoraj da nismo srečali žive duše. Na obrambnem ministerstvu je v kapiji na pol spal mlad vojak. Sijalo je sonce in zunaj je bilo prijetnih 21 stopinj. Vstopili smo v staro stavbo in se povzpeli v tretje nadstropje.

V Zagreb smo prispeli že v soboto. Z našimi Zagrebčani smo se sprehajali po mestu, šli na kosilo v Stefano, nato pa smo se sprehodili še do Kaptola, kjer je Lumpacij užival v Torte i to ob čokoladni »Brownie« torti. Bučka je pogumno korakala v družbi svoje soimenjakinje. Nato pa so vsi otroci skoraj padli v vodo, ki kot potoček teče na zunanjem delu Kaptol centra. Sledil je spust do Trga Bana Jelačića in vožnja s tramvajem. Bučka se je drla »še, še…. ‘deča luč« in smo jo komaj spravili dol.

Med kosilom je Bučka skalala ob skulpturi Sonca ob Cvetnem trgu in Lumpacij, ki seveda nikoli nikjer ne manjka, ji je sledil. Pristopil je 80 letni gospod, fini gospod, pravi Zagrebčan, pravi purger. Vidno je bil osamljen, zaželel si je z nekom govoriti in tako mi je rekel, da je »grad pun lijepe dijece« in seveda ga je letom primerno nato zaneslo na 200 milijonov ton pšenice, ki naj bi jo pridelali v Sovjetski zvezi (kar bojda on ne verjame, ampak to je že druga zgodba). Isto zgodbo je nato prodal še mojemu možu, mene pa je zagrabila nostalgija, ki me je imaginarno popeljala v njegova mlajša leta, dokler me ni  ujela kruta realnost staranja ljudi, ko si sam in si želiš družbe, pa naj bodo to čisti neznanci, ki jih srečaš na ulici. Nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala ali se je po sprehodu vrnil domov v prazno stanovanje ali ga morda doma čaka druga polovica pomaranče. In če je sam, ga kdaj obiščejo vnuki?

Zagreb je zares čudovito mesto, vendar žal tako slabo ohranjeno. Ko se človek ozira na stavbe in vidi vse te krasne a uničene fasade in ko opaziš kako se skozi okna bohotijo čudovite starinske stopnice, ki že vsaj 60 let niso videle nobene renovacije, te preprosto stisne v prsih.

Tudi naši prijatelji živijo v takšni stari zgradbi, kjer sta si v tretjem nadstropju uredila neke vrste loft, ki bi ga najverjetneje tudi vi z veseljem takoj posvojili. Svetloba prodira skozi velika okna, visoki stropovi pa dodajo grandioznost. Stene so svetle, pohištvo pa minimalistično. Sedimo za okroglo mizo, otroci se igrajo na parketu. Picture perfect moment. Vesela sem da jih zopet vidimo vsi v kosu. Odkar se jima je rodila prelepa Hana sem ju obiskala samo jaz, Lumpacij pa ju je že močno pogrešal. Zdaj smo spet vsi na kupu. In sanjarimo o skupnem preživljanju novega leta v Hiši Franko. Hana se smeji Lumpaciju. Bučka skače za Hano in jo kot svojo »lutkico« kliče »punči« ter jo boža po laseh.

Takšnih prijateljev ni veliko, takšnih trenutkov tudi ne. Komaj čakam, da se spet vidimo na kupu. Po zajtrku smo se objeli, Bučka je pomahala z roko v pa-pa, Lumpacij pa je že bil žalosten ker odhajamo. Sledila je pot domov. Ulice so prazne, avtocesta tudi. Otroka spita. V slabi uri in pol smo bili doma.

Zvečer mi je Lumpacij rekel: »Joj mami, kdaj gremo spet v Zagreb?«. Saj veste Slovenci radi rečemo: »povsod je lepo, doma je najlepše«. Medtem ko bi Angleži rekli: »Home is where the heart is«. In res je kar pravijo oni.  Srce pa je tam, kjer so ljudje, ki vas imajo radi.

Tags: , ,
Posted in Bed & breakfast | 1 Comment »

The day God gave us a break…

Monday, July 19th, 2010

V soboto sem ležala ob Bučkini posteljici, potem ko že vsaj eno uro ni hotela zaspati. Bučka ima po novem neko histerično fazo, ko zvečer pač noče spati, čeprav je tako utrujena, da niti ne ve kaj sploh hoče. Ne želi ne biti v posteljici, ne biti na tleh in hoditi, ne biti pri meni v naročju, a se me vseeno oklepa z vsem štirimi, kot kakšna mala opica in se dere kot kakšna velika sraka.

Ko sem tako v poskusu številka dve ležala na tleh sem si poskušala razjasniti misli, kar zadnje čase ravno ni tako lahko. Bučka je pravi detektor napetosti in če v moji glavi ni popoln mir, me malčica čuti in postane tudi ona živčna. Adijo mare, spanje!

Ležim torej in pričnem moliti. Nikar ne bodite šokirani. Molitev in vera in Cerkev – vse skupaj je zadnje čase preveč pomešano in čisto preveč spolitizirano. Nisem ne klerikalec, ne verski fanatik, ampak vzgojena sem bila v krščanskem duhu. Moj mož je naravoslovec in najbrž bi ob vsem skupaj zavzdihnil, meni pa je pomirjujoče dejstvo, da če bo šlo vse narobe, lahko še vedno računam, na pomoč neke višje sile. Tako mojim otrokom vsak večer zmolim “angelčka” in potem ko mi težke misli ne gredo in ne gredo iz glave pričnem v glavi ponavljati Oče naš. V zadnjih letih sem ga ponovila že tolikokrat, znam ga od mladosti in vedno sem ga nekako zdrdrala. Zdaj pa sem se končno poglobila v molitev. Cela molitev je sestavljena iz hvaljenja Boga, upanja da se nebeško kraljestvo ustali na zemlji in da se seveda zgodi božja volja. Bog nam bo odpustil vse grehe in potem… ha… ta-dam – edini človeški moment molitve “….kakor tudi MI odpuščamo svojim dolžnikom”… Človek je našel moment, kjer se najbolj približa Bogu in to je v odpuščanju drugim.

Če dobro pomislim, je odpuščanje res ena težka stvar. Iz vljudnosti velikokrat rečemo – “je že vredu”, v resnici pa še vedno mislimo, da je sosed, ki je povozil naše krasne vrtnice idiot in si rečemo, da za vsako rit raste palica in se mu bo to že enkrat vrnilo. Pravo odpuščanje je res nadčloveški napor.

Ampak to je samo medklic. V soboto so mi po glavi rojile neštete misli in ko sem končala že vsaj 20ega Oče naša, Bučka pa je še kar pela, sem v sebi vzkliknila: “Joj Bog, daj nam že enkrat mir in naj se zgodi naša volja!”. Naj že enkrat neha ta negativni začaran krog, ki se vrti v službi in naj se moji dragi prijateljici že enkrat odpre ena srečna ljubezenska karta!”

Tisto noč sem imela neke vrste preroške sanje. Videla sem vse sorte stvari, vmes se je  Bučka zbudila, moj mož jo je šel potolažit, meni pa se je bledlo. In potem sem danes odkrila, da se je Bog odločil in “gave us a break”… no, meni niti ne (še ne), v službi me je  danes najprej bolel želodec in tole pišem ob strašnem glavobolu. Ampak vsaj moji prijateljici se je zgodila “moja” volja. Aleluja! Še je upanje, morda je tisti večer “uslišal” tudi mene.

Tags: , , , ,
Posted in Buttons & bow | 2 Comments »

Dobro (3)

Sunday, July 11th, 2010

Minilo je pol leta odkar sem se vrnila nazaj v službo in čas je, kot to počno zelo radi v naši firmi, za poletni razgovor. No, to ne bo razgovor, moji edini »poslušalci« ste moji bralci. To bo torej neke vrste polletni zapis. Pogovor med mano in vami.

Kje naj sploh začnem. V tej službi sem že skoraj 13 let. Bila je moja prva resna zaposlitev, ljubezen na prvi pogled. Tudi danes si skoraj ne predstavljam, da bi v življenju (razen pisanja knjig) delala kaj drugega ali za koga drugega (razen zase, se razume, za kar pa nimam jajc).

Bila sem torej »rosno« mlada. Imela sem 23 let, komaj sem diplomirala in že sem sedela v pisarni. Dali so mi veliko odgovornosti, jaz pa, ki nisem imela nobenega privatnega življenja, sem seveda delala od jutra do sutra. V službo sem prišla med prvimi, malo čez 7 uro zjutraj, odšla sem vedno zadnja, tudi po 19h, 20h zvečer. Nikomur nisem polagala računov. Kmalu po začetku svoje službene kariere sem se odselila od doma, vzela sem kredit za stanovanje, se vselila v sladko malo stanovanje v velikosti 42 m2. Doma me ni čakal nihče. V bloku so odprli majhen Spar, torej sem imela časa na pretek, da sem si nabavila tistih nekaj jogurtov in pomaranč. Fanta nisem imela, moje nove najboljše prijateljice so postale moje sodelavke.

V službi sem se temu primerno razdajala. Od jutra do sutra. Vedno sem odgovorila na vse mejle, jih 3krat prebrala in pretehtala svoj odgovor. Vse kar me je takratna šefica prosila, sem v hipu naredila. Če ji odgovora nisem posredovala v roku največ 2h ur, sem se sama sebi zdela nesposobna.

Ko sem napredovala na pozicijo, ki jo »okupiram« še danes (zahvaljujoč mojemu šefu št. 2, ki ga še danes neizmeno pogrešam), sem podobno pričakovala tudi od svojih podrejenih. Nisem mogla razumeti, kako nekdo pri 26 letih ne bi naredil vse, da uspe, si naredi kariero in napreduje. Bila sem (bojda) zahtevna šefica, ker sem jih želela naučiti, da se borijo in delajo z glavo. Nekatere je to zlomilo, dali so odpoved, najbrž so mi svoj čas celo zamerili, vem pa tudi da so mi drugi še danes hvaležni in da sem jih veliko tudi naučila.

Sama sem vmes dvakrat rodila. Še preden sem dobila Lumpacija so v službi začeli šušljati, da nam bodo pisarne preselili v drugo državo. Na porodniški sem osatla celih 5 mesecev. V bistvu sem komaj čakala, da se vrnem na delo in zopet uspodobim svoje možgane. Ne razumite me napak, svojega sina sem oboževala, vendar sem enostavno morala tudi delati z glavo. Vozičkanje in mešanje sadnih kašic me je rahlo ubijalo. Hotela sem akcijo. Seveda sem to storila, ker sem Lumpacija lahko pustila v odličnih rokah obeh babic. Drugače tega ne bi storila. To sem lahko storila tudi zato, ker je moja pisarna še vedno bila v Ljubljani. Danes temu ni tako.

Že po prvem otroku sem se zavedela, da v službi ne morem viseti do 20h. Ob 17h sem se dvignila in odšla. Kar je bilo že malo manj všeč mojim narejenim, ki so imeli ljubke ideje, da maratonske sestanke organizirajo ob 16h, seveda z obvezno pol urno zamudo. Takrat sem že bila »ožigosana«. Manj »predana«, beri manj sposobna.

Sedaj sem še »manj sposobna«. Pisarno imam v drugi državi, na poti izgubim 8h na teden, kar je, ko dobro razmislite, en cel delovni dan. Ki ga seveda morda le v eni tretjini potrošim na račun delavnika, ostali dve tretjini pa, jasno, na račun časa z mojo družino.

Tako sem danes le »povprečna« v svojem delu. Nimam časa za preverejanje slovnice v svoji francoščini. Na žalost tudi nimam časa, da bi se poglabljala v vse zadeve. Nisem odlična, tudi ne prav dobra. Ampak samo dobra. To, in nič več.

Kakšna napredovanja seveda lahko pozabim. Zadnjič mi je kadrovnica rekla, da sem zaradi svoje specifične »situacije« pač »omejena«. V prevodu – ker se nisem na preselila v drugo državo in sem »sama« izbrala, da se vozakam, naj pač pozabim, da bi lahko dobila bolj pomembno/novo (z isto odgovornostjo) delovno mesto. »Omejena« sem, ker imam otroke.

Sem pa tudi, na žalost, samo dobra mama in zadostna žena. Otroke prevečkrat prepuščam možu in celo varuški. In to je v očeh mojih staršev pravo bogoskrunstvo starševstva (v njuni dobi, so ljudje delali od 7h do 15h in zatorej je težko razumeti že to, da danes nekdo dela do 17h). Domov pridem le toliko, da se eno uro poigram z otrokoma, potem pa ju skopam in uspavam. In od utrujenosti skupaj z njima (z vsakim posebej) zaspim. Ko se končno privlečem v dnevno sobo, me mož seveda grdo gleda in se sprašuje, kako to, da se je sploh poročil z mano. Od mene namreč nima čisto nič več. Kakorkoli poskušam to spremeniti, na koncu vedno omagam. Ob 23h je namreč vedno potrebno še pospraviti stanovanje, pripraviti oblačila za otroke za naslednji dan in celo plačati kakšen račun.

Razultat: zadovoljen ni nihče. Ne moj šef (v bistvu on sploh ne ve kakšen »potencial« sem bila ko sem še delala po 12h  dnevno, saj je prišel službovat k nam šele ko sem že bila prvič mamica), ne moj mož (tega najbrž res ni potrebno dodatno argumentirati), ne moji otroci, ne moja mama, skratka nihče. Do prijateljev seveda sploh ne pridem, ker če bi vprašali še njih, se najbrž sploh ne bi več spomnili kdo sem.

Moje stališče pa je tako; razdajam se, da bi bili vsi zadovoljni, zadovoljen ni zares nihče, jaz pa pri tem najbolj hiram. To, da časa zase nimam niti za en mišji drekec, si lahko mislite. Kakšen frizer, shopping ali kava s prijateljicami. Še glavo si komaj uspem umiti! (Na račun manjšega števila ur spanja, seveda!). Boli me križ od nenehnega vozakanja z avtom, svoje življenje izpostavljam vsakič, ko odidem na pot in od nikogar niti malo sočutja. Pravzaprav me vsi samo obtožujoče gledajo. Kriva sem si sama. Službe ne zamenjam, prav mi je… Ne odpovem se poklicu, ki me veseli (seveda bi raje pisala knjige, ampak s tem nekako ne bom preživela). Torej, bom samo povprečna. Dokler me ne bo (dokončno) izdalo zdravje. Ali dokler se ne odločijo, da me zaradi moje »povprečnosti« zamenjajo z novo »tepko«, ki nima družine in bo tako lahko delala tudi po 12h dnevno.

Tags: , , , , ,
Posted in Buttons & bow | 27 Comments »

Overdressed for the occasion? Yes you can!

Tuesday, June 8th, 2010

Letos poleti bo čas za arabsko pravljico. Pričaral nam jo je film Seks v mestu 2. Če ste se do sedaj spraševale ali lahko v voluminozni plisirani obleki in v visokih petah skačete po peščeni plaži… zdaj to ni več vprašanje. Odgovor je jasen – one can not be overdressed. Jupi! Končno! Najbrž sicer ne boste odšle v širokem krilu na ljubljansko tržnico, ampak če se vam zahoče, zdaj to ni več dilema. Yes, you can! Obožujem mood tega filma. Zgodba je na prvo žogo morda trivialna (pa ni… vse o odnosih, materinstvu in staranju… oh so true!), štejejo stylingi, šteje svoboda overdressinga. Kot je danes rekla moja sodelavka (jasno v Zagrebu), iz omare je potrebno izvleči vse kar spominja na pravljice tisoč in ene noči. Obekla je smaragdno zelen svilen pajac s harmskimi hlačami in je totalno zažgala.

Jaz sem svoj Carrie moment zaživela ta vikend. Zahvaljujoč Viki in čudoviti 15 metrski jadrnici Elan. V široki plisirani obleki v vseh odtenkih ognja. Morje, jadrnica, šampanjec, otroci, ki se podijo, obleka, ki jo nosi veter. Priceless…

Naj živijo overdressed trenutki! Naj živijo Carrie & co., ki nas topogledno osvobajajo. Overdressed is IN. Overdressed v najbolj nepričakovanih trenutkih seveda. Priti na predpremiero filma Seka v mestu 2 (kot Maja Rejec… BTW – who the f… is she??? Zgleda da sem res za luno…) v oprijetem črnem čudesu, ki naj bi slišalo na ime LBD, is so out! Definitly out! Get a life, girl. And get a mirror.

Odsvetujem tudi ovedressing v bližini kuhinje (sploh v kombinaciji z majhnimi otroki, njihovimi barvicami, plastelini ipd). Aim for colours, bela barva naj bo striktno rezervirana za trenutke, ko so vaši otroci oddaljeni od vas v radiju več kot 500m. Verjemite mi prosim lepo na besedo in ne poskušajte biti kot Charlotte, ki je stvar sponzala na “hard way”.

Nekaj primernih trenutkov za arabian overdressing… piknik sredi Tivolija, sprehajanje psa ob 6h zjutraj po vašem kvartu, nedeljska kava ob Ljubljanici in seveda za najbolj pogumne, obisk Plečnikove ribje trnižnice. Yes you can! Hvala Carrie!!!!

Tags: , , ,
Posted in Bold & beautiful | 7 Comments »

New York here I come…

Wednesday, May 5th, 2010

Če bo sreča mila bom jutri takle čas že pristala v Velikem Jabolku in to na dan pred mojo dvakratno polnoletnostjo.

Just a thought… Love people and they will love you back… Hopefully.

Vsi smo po malem “sivi”; dobri in malce zlobni hkrati. Srčno upam, da v nas večkrat zmaga dobro.

Happy birthday to me!

For all you lovely people out there and especially to Vesna, ki mi je odkrila tale komad. Enjoy!

Tags: ,
Posted in Buttons & bow | 11 Comments »

All love Paris… anytime

Tuesday, January 19th, 2010

Po napornem tednu se je začel “naporen” vikend. Vstajanje ob 5h, vožnja na Brnik, letenje, pristanek, RER, hotel (suitcase drop-off)… trgovine…

Stvar je taka… razprodaje v Parizu je Bog letos napovedal za 12 januar, potem pa se je premislil in je z njimi začel 7… Temu je seveda sledilo to, da je bilo 16. januarja že skoraj vse razprodano. Baby Gap… je bil res pravi gap (torej velika črna luknja). Od zimske kolekcije sem samo v enem našla nekaj kosov Stelle Mc za Gap. Pa še tukaj me je razjezilo, da mi je prodajalka pri enem kosu pozabila dati popust. Ker sem to šele ob 21h opazila, sem sedaj prepuščena dobri volji in milosti moje drage Sanje, ki v ponedeljek leti v Pariz. O stvari sem jo že zbrifirala. Še dobro, da ima sama nečakinjo in ji najbrž tako početje ni španska vas. Namreč kako vrniti otroško cunjico (hvala Bogu Gap to omogoča v 90 dneh od nakupa, jupi!)

Next step: Galeries Laffayette. Me, myself and I alias MOI alias moja malenkost, se je odpravila do otroškega oddelka. Ok, priznam, najprej sva z mojo “partner in crime” odšli do čevljev, ki pa so jih sedaj prestavili v klet in tam me je od nizkega stropa začela dajati klastrofobija in sem enostavno pobegnila z izgovorom (ki je ŽAL resničen), da imam čevljev že tako ali tako preveč. Skratka LES ENFANTS v 4 nadstropju… Chloe za punčke – uspešno, zelo uspešno. Kenzo za fantke – neuspešno. Burberry za otroke – IZROPAN! Bučki nabavim majčko Little Marc Jacobs z miško. Miiii-jauuuuuu! Marc, oh, Marc. na koncu sem nabrala še en kup lesenih igrač in plastičnih krožnikov z Barbapapami, saj se še spomnite teh kosmatincev, ne? Sledje je Lumpacija razveselilo najbolj od vsega.

Od tam se zaženem k Operi v mega butik Nespresso. Očarana nad celotnim konceptom nabavim 350 kavic. Vključujoč 3 “limited edition” okuse: abricot, pain d’epices, creme des marrons…

Sledil je sushi chill-down v “lokalni sushi menzi” ob hotelu, ki je še vedno kao božično okrašena. Od napisa Bienvenue gori le ENUE… Whatever, sushi rules… Tu sem izvedela vse o situaciji na oddelku z oblekami. Bojda je tam vladal Darwinov zakon preživetja. Prerivanje, odrivanje, stegovanje, skakanje in to vse, let’s not forget – v toplih zimskih plaščih. Res se sprašujem kakšna je bila situacija na prvi dan razprodaj… saj ne, da bi to rada kdaj doživela.  Vsekakor, ko sem jaz okoli 19h končno začela z ogledovanjem razprodaj v lastne namene, se je silna gužva že razblinila. Ostala so samo še pogorišča Marc by Marc Jacobs torbic in podobne tragedije.

Vmes sem seveda obiskala še en otroški Gap, kjer jim je uspelo celo to, da so me čisto po marketinško shecali in tako sem za mulčka kupila celo 2-3 kose pomladne kolekcije. ČE JE PA VSE TAKO LUŠTNO!!!!. Zara Home, no more of anything… nothing! vse že v pomladnih kolekcijah.

Chanel Rue Cambon… Ha, ha… ha, ha, ha… torbice, ki so še lani stale 1890 eurov, so zdaj že 2400… saj ne da sem jo imela namen kupiti… No medtem, ko sva si jih ogledovali (nekih 7 minut), so prodali kar 3. Glede Chanel Rue Cambon sem izvedela tudi zgodbo o popustu. Ste vedeli, da omogočajo modnim, lepotnim in zagotovo glavnim urednicam, da na “robo” nabavljeno v tem butiku prejmejo 30% popust. In nikar ne mislite, da pri tem mislim na francoske novinarke. Tudi naše ga imajo.

Pit stop: Starbucks. White Mocha. Shopping bags drop-off v hotelu. Idemo dalje… Obleke, obleke, obleke… Marc žal kljub razprodajam še vedno nedosegljivo drag. Druga linija – pogorišče po bombandiranju mode željnih Parižank in ostalih fashonistas. Vmes celo nabavim dve poletni obleki, jep, that’s me.. why buy winter clothes.. Kenzo in Sportmax. Poskusim modro Celine obleko, vendar imam občutek, da je prodajalka nastrojena proti meni. Prosim lepo, prodajalka ima na sebi Van Cleef & Arples Alhambra ogrlico, ki je jaz tudi v trgovini še nisem držala v rokah, okoli vratu pa je najbrž nikoli ne bom nosila. No, hvala Bogu je obleka prevelika.

Ves čas opazujem mame, ki svoje otroke zadekane v zimske vreče in budne vlačijo po vročih trgovinah. Zakaj jih vsaj malo ne slečejo? My point: če imaš denar za shopping – imaš najbrž tudi tistih 15 eurov, da z njimi plačaš varuško. Otroci pa vsi kot mali debili. Strmijo v prazno. Tudi petletniki v vozičkih. Ne predstavljam si Lumpacija, da bi sploh sedel v vozičku, kaj šele mirno.

Sledi ogledovanje torbic… V Longchamp vsa srečna najdem nahrbtnik iz linije Le Pliage v lavanda barvi… a kaj ko v vrsti za plačati stoji – reci in piši – 23 ljudi. Opustim namero, da se postavim v vrsto, ki me spominja na socialistične vrste za kruh. Next stop – Chloe bags… Privoščim si 50% znižani obesek za ključe.

Smer Galeries Lafayette Maison. Tudi tukaj so vrste. Čakam mojo “buddy, buddy”, da plača brisače. Jep, v Parizu znižajo VES tekstil in še kaj drugega. Skratka, znižali so vse; Bodum kafetjere, okvire za slike, fensišmensi lonce za kuhanje in jasno brisače ter posteljnino. Ves čas mi v glavi zvoni stavek “kako boš to transportirala domov?”, zato zatrem željo po nakupu posteljnine Jalla, ki je včasih krasila tudi police v Harvey Normanu, potem pa zgleda niso uspeli dobiti kritične mase ljudi, ki bi za posteljnino odštela več kot 100 eurov.

Z zadnjimi močmi se odvlečem še do Monoprixa. Kupim 7 gelov za prhanje Ushuaia. Smells good, costs peanats (beri 2,5 eura). Nothing fancy really, ampak res moji najljubši.

Drop down… skoraj padem v hotelsko sobo. Polni načrtov rezervirava Budda Bar, ampak se privlečeva samo do sushi menze, again. Ja, ja, saj sva res patetični, ampak bar hopping res nikoli ni bil moj šport.

Nedelja… 8h. Sonce… Kdaj sem že nazadnje videla modro nebo? V soboto nama je namreč dež naredil “very sexy” hairstyle… Vstajanje, zajtrk, RER A, smer outlet Village na postaji Val d’Europe (ena postaja pred Disneylandom, what else). po 45 min sva prispeli. Takoj sem ujeta. Trgovina z otroškimi dizajnrskimi oblačili. Toliko otroških Chloe cunjic nisem videla tudi v sanjah ne. Po eni uri selekcioniranja in kalkuliranja nabavim nekaj lepih kosov.

Trgovine so polne stvari. Obiščem Longchamp, Armanija, Diane Von Furstenberg, Celine (yes, yes, yes!!!), kjer se zavestno odpovem krasni svetlo roza torbi. Sledi Givenchy, Missoni, Max Mara, Furla, Salvatore Feragammo, Cacharel in Kenzo… Tukaj mi uspe veliki met. Možu nabavim usnjeno torbo za prenosnik, potovalno torbo na koleščkih, pulover in srajco… vse skupaj za cca 75% ceneje. Ne morem verjeti svojim očem. Tudi kreditna kartica je zadovoljna.

V Burberryju se gnetejo Japonci. Trečkoti kar letijo po zraku, od multi prisotnega klasičnega Burberry vzorca pa že kažem prve znake epilepsije. Pred Tod’s ljudje pridno čakajo v vrsti za vstop. Ralph Lauren – same picture…

Time to go… Za konec si privoščiva še kosilce v cafe-ju pri cerkvici Madeleine. Pot na letališče… letimo… (v družbi neandertalskih tipov, ki v vrsti za nama razglabljajo v mačističnem stilu in to z navitimi decibeli)… Brnik… reality strikes. Zbudim se iz modnih sanj v svojo družinsko idilo. Otroka spita… mož pa… čista desetka. Preživeli so vsi trije.

Tags: , , , , , , ,
Posted in Best Bargains, Bold & beautiful | 7 Comments »

Želim, želim… pismo Božičku (1.del)

Sunday, December 6th, 2009

xmas3Dragi Božiček,

malo sem preverila kaj sem ti pisala lansko leto in sem ugotovila, da me nisi čisto pustil na cedilu.

Na področju svetovnega miru in čistega okolja si sicer spet popolnoma “popušil”. Ne zameri mi za tako direkten pristop, ampak res bi se lahko malo bolj potrudil. Otroci so še vedno lačni, zdaj ne več samo tisti v Ruandi, nekateri tudi v Sloveniji. In na sploh se nekaterim nič lepo ne godi. Odkar po svetu hodijo Frizli in nore mame, boš moral malo več proračuna nameniti svojemu ministrstvu za otroška življenja. Pa tudi ministrstvu za vse nemočne, bolane in nesrečne.

Ne vem zakaj vedno poslušaš tajkune, da jim odnašaš riti in ne končajo po zaporih? Mislim, da boš moral zamenjati ministra za pravičnost. Trenutni zgleda ne opravlja svojega dela kot je treba.

Ministrstvo za zaposlovanje in recesijska vprašanja. Katastrofa! Naj ti bo letošnji Božič vzpodbuda, da na tem področju marsikaj spremeniš. Ljudje brez sanj so ljudje brez življenja v sebi. Misli na to!

Pri mojih osebnih željah si bil približno 50% prijazen. Ampak, če je za opravljen izpit na faksu treba 50%, potem si zdelal, naj ti bo. Ker pri prvem delu si zagotovo padel na izpitu in bo treba zato v 2010 malo bolj zavihati rokave.

Letos bom z željami začela malo drugače. In sicer z ljudmi, ki jih imam rada. Ker nam sanj ne more vzeti nihče, mi ne zameri, če bodo nekatere želje zares visoko leteče.

Naj začnem z Lumpacijem Vagabundom in Bučko. Naj bosta zdrava, ljubljena z vseh strani in srečna. Za ostale njune želje bomo poskrbeli mi odrasli smrtniki, don’t you worry, tukaj ti dam prosto.

Mojemu možu prinesi zdravje, srečo in ljubezen z mojo tečno malenkostjo in najinima škratoma. Sicer pa poslovni uspeh, čas za fitness, Apple aj-dont-nou-vot (beri kar bo Steve J dal novega na trg in se meni še sanja ne kaj to je) ter vso mogočo fotografsko opremo, ki si jo želi. Pa čim manj idiotov mu pošlji na pot in čim več ljudi, ki mislijo to kar govorijo in stojijo za tem kar rečejo.

xmas2Moji mami želim, da jo ščitnica ne bi več zezala in da bi se jo zdravje držalo kot senca lepega sončnega dne. Sicer pa pridne vnuke, razumevajoči in potrpežljivi hčerki, moža, ki jo nosi po rokah (pa ne zato, ker mu kuha kosilo, ampak iz čiste ljubezni, ki traja že skoraj 40 let). Sicer pa novi Ford Ka (ali podoben mali kjut avto), kakšno potovanje ali dva v eksotične kraje, stabilno penzijo, tu pa tam kak lep kos obleke, 7 parov čevljev in nov parfum (zdaj je vrgla oko na Dolce&Gabbana Light Blue).

Mojemu očetu želim seveda zdravje in duševni mir. Še en tak, ki rabi čim manj idiotov na poti in več onih, ki resno mislijo. Sicer pa čim več složnih trenutkov s turbo nano (alias mojo mamo). Miren spanec ponoči in prijetne vikende na kavču ob gledanju vseh športov od A do Ž. Naj naši športniki zmagujejo, ker to ga naredi res srečnega. Od materialnih želja (razen tisto, kar sem mu že kupila jaz) nimam pojma kaj si želi. Jaz bi mu zagotovo privoščila lepe srajce, puloverje, topel šal, kapo in rokavice. Pa na kupe dobrih knjig in naročnino na Mladino, Globus in Nacional.

Moji eni in edini ter seveda edinstveni sestri želim ZDRAVJE z velikimi črkami. Naj se ji NIČ, ampak NIČ topogledno ne zgodi, ker bi te drugače jaz, dragi Božiček, lastnoročno zadavila in prav vseeno mi je, če potem otroci ne bi dobil svojih daril. In tale grožnja po davljenju ostaja za večno, tako da le glej, da boš vsako leto poskrbel zanjo. Sicer pa ji želim, da se s svojim partnerjem skupaj odločita ali želita še enega otroka in potem naj jima rata 100%. Recimo na kakšnem eksotičnem potovanju v dvoje. Službeno… karkoli bo sama želela, ker po vseh teh letih še vedno ne vem kaj pravzaprav dela (God forgive me, ampak v meni ni niti malo inžinirske žilice).

Moji teti želim, da bi imela MIR. Pred sosedi in “sostanovalci” (zdravje in sreča ter malo več eurov na računu so splošna želja, ki velja za vse, ne bom se ponavljala, ker sem že dolgočasna). Pa super kofetkanja, iskrene prijateljice (ker tele stare tetke znajo bit včasih prave pijavke in moja teta, dobra duša, se jim preveč pusti… joj, jaz sem mislila, da enkrat ko končamo srednjo šolo babe nehamo biti zlobne… I guess I was wrong).

Mojemu stricu tudi želim zdravje. Z veliko začetnico. Naj najde zdravnika, ki bo zares pogruntal od česa mu tako hitro razbija srce. Pa naj se izkaže za neproblematično. Sicer pa mu želim da bi s svojo partnerico uživala vsak dan, se prenašala z ljubkimi cinizmi kot do sedaj in nas kdaj tudi obiskala. Teh naključnih srečanj v Lleclercu je na žalost mnogo premalo.

Moji sestrični Evelini želim, da v tem letu dobi trenutek razsvetljenja v stilu “make or break” za trenutno vezo. Naj se jima zgodi otrok ali pa naj končno razsvetlenje pride v obliki kakšne nove priložnosti v življenju (na ljubezenskem področju seveda). Naj jo vodi moto: ženske (sploh take fejst punce kot je ona) morajo njihovi moški nositi po rokah, drugače jih niso vredni. V službi ji želim manj stresa. In želim ji… modni pobeg z mano v Pariz (ah daj no, kaj pa lahko tudi zase prosim, ne?).

xmas4Naj svoj del familije zaključim z otroci; mojim nečakom, mrzlo nečakinjo in moževo nečakinjo. Vsem želim,da odkrijejo skrivnost zdrave hrane. Naj pričnejo jesti zelenjavo in sadje, naj doumejo, da je čokolada samo za krpanje duševne bolečine (ki je oni seveda nikakor ne smejo poznati v svojih mladih letih). Mrzli nečakinji želim tudi toplejše odnose doma.

Moževi mami, naši zlati babi, želim prijetne večere in še bolj zabavne dneve (ker upam, da jih bo v polnem zdravju kar nekaj preživela v družbi Bučke medtem, ko bom jaz z novim letom spet krenila v službo, smrk…). Dobre knjige, ljubka potovanja, sprehode v naravo, veliko gob v sezoni (pa naj se najde kakšna angelska rokica, da jih namesto nje očisti). In prijetne pogovore. Pozitivno energijo. Pa gibčno roko, ki nam bo spekla veliko pehtranovih potic. Mjam, mjam, mjam.

Mali Mi želim, želim… stanovanje! Lepo prijetno, tako kjer se v vsakem kotu skrivajo dobre vile in škrati. Polno svetlobe in soja svečk ob večerih. Prijetno glasbo, toplo dekico in čajčkanje pod njo s sorodno dušo. In vsaj dva internetna modna nakupa na mesec. In iskrene prijatelje, take, ki razumejo kaj pomeni prijateljstvo.

Đorđiju želim dober biznis, dobro bejbo in dobro banko. Uf, this was easy.

Od širše familije k prijateljem… pa poglejmo.

Karmenciti želim, da spozna princa v temno modrem Volvo karavanu, ki ga bosta hitro napolnila s svojimi potomci. Ker prave princese nikoli ne mažejo svojih rok, ji želim, da tudi malo “oladi” v službi in dojame, da le-ta ni bistvo njenega življena. Stop and smell the roses, dear! (pa še zame… shopping v Parizu tudi za naju… ali pa New York, kaj praviš?)

Natki moji želim veliko zdravja. Njej osebno ter vsej njeni družini. Pa da bi njena ljubezen še vedno tako cvetela in da bi cvetel tudi njun biznis. Naj jima v žakelj pade čim več sfinanciranih projektov in naj srečno potujejo zdaj decembra po Avstraliji! Ne povozite kenguruja!

Serge… dober biznis tudi zanjo. Pa tudi enga takega “husband material” princa. V kakšnem avtu naj se pripelje naj odloči sama. Sicer pa malo več časa, da se bova družili ob kakšnem martiniju ali na večerji v Cubu.

Stanetu in njegovi prečudoviti Biljani želim da dvojec postane trojec. In Maldive. Znajo biti odločilni pri sestavi trojca.

Saškotu želim na gore dizajnrskih oblek in mesečna potovanja v New York in Pariz. Smučanje v St. Antonu in OMG… vse kar mu poželi srce (s polnim bančnim računom seveda). Pa naj se nama businesswise spet kaj križajo poti.

Choice… veliiiiiiiiko uspešnih potovanj. Veliiiiiiiiiiiko toplih trenutkov doma, naj dvoje postane troje ali celo kvadrat (dva komada iz nenada je baje muka, ampak ko gre enkrat najtežje mimo, je potem baje bolj luštno).

Novopečeni Katalonki želim megastične dneve v enem najlepših mest na svetu in mistične noči. The world is not enough for her :)

xmas1Katie dear pa želim, da bi spet delali skupaj (to seveda želim tudi sebi). In da odkrije kako lepa in edinstvena je. Sicer pa have a blast in Jamaica, dear! Take care!

Moji dragi novopečeni zagrebški mamici in njenemu možeku ter njuni lepi Hani pa želim leto crkljanja, dobrega spanja, veselih trenutkov in kličem; ob letu osorej nas čaka Hiša Franko!

Mojčici želim, da iz hiše naredi dom za dva in več…

Tinki potepinki želim veliko ZDRAVJA. In napolni jo s pozitivno energijo, ki jo tako nesebično razdaja med nas. In dober biznis, it goes without saying.

Princesi Jasminki pa želim predvsem zdrave otroke in veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiko dobre kozmetike in da bi večkrat tekali gor in dol po štengah na martini, medtem ko pamžki spančkajo.

Dr. A pa želim odlično kroženje, odlično ljubezen in naj nas nikar ne pozabi, ker bi Lumpaciju Vagabundu kar počilo srce.

V mojem življenju dragi Božiček je še veliko ljudi, ki tukaj niso našli prav svojega odstavka. To so ljudje, ki so mi leto 2009 naredili veliko bolj simpatično in zabavno. Morda samo s pogledom polnim sočutja, ko so mi SPET zboleli otroci. Ali pa s prijetnim klepetom ali pa samo s komentarjem na blogu. Zeko, Ksenija, Jelena, Natacha, Sanja, Niki, Petra, Pika, Matilda, Uroš & Urša, vse Tine in Ane in še in še bi lahko naštevala. Za njih pripravi paket dobrih starih klasikov: srečo, zdravje, ljubezen in eure na bančnih računih (pa naj sami izpolnjujejo svoje želje).

Za konec pa… naj se zgodi že tisti čudež na Japljevi! Zato prav vsi, gremo na bowling 28. januarja! Jupi!

p.s. boli me križ… ali lahko tole s križem zrihtava v 2010?

p.p.s. ne misli, da ti letos ne bom pisala tudi v mojem imenu…

Tags: , , , , , ,
Posted in Buttons & bow | 17 Comments »

Knjigice za žensko dušo

Saturday, November 21st, 2009

Priznam in ni me sram, prav rada preberem kakšno chick lit. Odvisno pač od trenutnega počutja. Trenutno imam en dooooolg seznam lahkotnih knjigic, ki si bi jih rada nabavila in seveda prebrala. Khm, morda pa me usliši Božiček, ker žal nobene nisem videla pri nas.

Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala do konca je izpod peresa Lauren Weisberger in nosi naslov Chasing Harry Winston. Lauren je seveda znana asistentka Anne Wintour, ki je svojo šefico prelila v knjigo (in kasneje film) The Devil Wears Prada. Zgodba knjige z zelenim salonarjem pa govori o treh “30 to be” bejbah iz New Yorka in je popolnoma simpatična, malce drugačna od tipičnih pocukrank in seveda, če imate radi New York je nepogrešljiva (bolj down to eatrh od Seksa v mestu).

Pa se mi je zdaj zahotelo še tretje njene knjige z naslovom Everyone Worth Knowing, ki govori o PRju in seveda New Yorku… kaj bi človek še sploh hotel lepšega.

lauren

lauren1

Znotraj knjige Chasing Harry Winston pa Lauren omenja tudi knjigo Something Blue izpod peresa Emily Griffin in njeno predhodnico Something Borrowed. Hrvati seveda že imajo obe knjigi v hrvaščini, mi pa še kar čakamo… What’s the plot? Dve najnaj frendici in ena drugi spelje ženina… od tu tudi naslova. kaj namreč potrebuje nevesta na svoj poročni dan? Something old, something new, something borrowed and something blue.

sth blue

sth borrowed

Doma imam tudi knjigo Thanks for the Memories Cecelie Ahern, ki je znana sicer po svoji knjigi P.S I Love You (in sledil je film, ki me pa ni navdušil, ker Hilary Swank je zame žal ostala večna Million Dollar Baby in je v vlogi nežnega ženskega bitja kar ne vidim… morda je kriva njena čeljust). Knjigo sem uspela prebrati do polovice, zdaj pa me otroške bolezni branijo, da bi se ji spet posvetila. But so far… very good. Very funny.

Cecelia je napisala še en kup knjig, in res katerakoli od njih bi me najbrž prav zabavala.

gift

see me now

Ostaja tudi Sohie Kinsella, znana po svoji sagi o Zapravljivki, what else. Ampak ni pisala samo to, tako da, yes, yes… I would like to read something more.

secret

Last but not least… Helena Frith Powell, ki je spisala krasno Two Lipsticks and a Lover je pisala še in še o lepoti in Francozinjah. To Hell in High Heels ali pa All You Need to Be Impossibly French, sta zagotovo perlici.

impossibly French

hell heels

Marc LevySicer pa me vedno lahko razveseli tudi en moški (poleg moža in sina) in sicer Marc Levy. Ni je knjige, ki mi ni bila všeč. Svetujem in priporočam prav vse, nazadnje sem brala Toutes ces choses qu’on ne s’etait pas dites, ki je prav po Marcovsko polna preobratov in nadnaravnega. Na hitro; hči nekaj dni pred poroko izve, da ji je umrl oče, ki se je zadnje čase odtujil od nje. Potem pa čez nekaj dni (poroko je jasno prestavila) dobi na dom “očeta” v obliki androida. Android ima očetov spomin in tako si lahko povesta vse, kar si z časa njegovega življenja nista uspela…

Ker verjamem, da je življenje prekratko, da bi lahko sploh prebrala vse knjige, ki si jih želim (ne samo chick lit in obljubim, da v bližnji prihodnosti napišem tudi seznam že prebranih mojih najnaj “ta zaresnih” knjig), bom vesela vseh namigov. Zato mi zaupajte, katere knjige iz chick lit kategorije (oprosti Marc, saj nisi ravno za v to kategorijo ampak enega moškega sem morala dat v blog!) bi/ste prebrale ve.

Tags: , , , , , ,
Posted in The B list | 10 Comments »

Flirt ali pihanje na dušo

Wednesday, November 18th, 2009

Ko sem prebrala knjigo o Francozinjah – Dve šminki in ljubimec – me prazaprav ni presenetilo dejstvo, da Francozinje nimajo ženskih prijateljic s katerimi bi “hengale” na pijački. In to vam lahko iz prve roke tudi potrdim. V vsem času, ki sem ga preživela v Parizu sem dobila samo eno francosko prijateljico, pa še to najverjetneje zato, ker je bil najin okus za moške tako različen, da se nobena od naju zagotovo ne bi zapičila v tipa od ta druge. To je namreč razlog, da naj Francozinje ne bi imele prijateljic. Ker si baje kot za stavo kradejo može, fante, partnerje, you name it.

Francozi so do potankosti “specializirani” za flirtanje (ki seveda ni enako varanju iz prvega odstavka). In roko na srce, svaka jim čast. Osebno sem mnenja, da flirt, za katerega je jasno, da ne vodi nikamor (ker če bi, potem bi izgubil ves svoj šarm) ohranja človeka pri življenju. Lets face it, lepo je, če vas obožuje vaš mož, vam piha na dušo, ampak njega ste videle že v vseh izdajah, on pa tudi vas. Tako je ljubezen sicer – ment to be, ampak flirt mora kljub temu biti.

To, da naj pravi kakovosten flirt ne bi vodil nikamor je moja sveta resnica. Sicer nisem našla potrditve v kakšnem slovarju da beseda flirt izhaja iz a francoske besede ”flater” (v uradni slovenščini: laskati) kar bi lahko prevedli kot “pihati na dušo”. Pihanje na dušo ali laskanje pa na splošno dviguje človekovo samopodobo. Ko se take stvari zapletejo v kakšne resnejše zadeve, če se rušijo veze in družine, nima več nobenega smisla. Vaša samopodoba gre adijo mare, ne pa da bi vam jo kdo dvignil.

Skratka, meni osebno zelo paše, da mi kdo od časa do časa popiha na dušo. Več kot imam let, bolj fino se mi zdi, da še kakšen predstavnik moškega spola najde na meni kakšno občudovanja vredno stvar, nato svoje občudovanje obesedi in mi “popiha na dušo”. Saj veste v stilu “koliko si stara? Neeeeeeee, nikoli ne bi rekel… bla, bla, bla” Ali pa “krasno postavo imaš, ne morem verjeti da si rodila dva otroka”. Pa še kaj o vašem intelektu in vaši čutnosti. Roko na srce, to zagotovo paše vsaki.

Večina flirtov je nepričakovanih. Pridejo in gredo. Lahko trajajo tudi vse življenje (beri imate nekoga, ki vam dnevno piha na dušo, ampak take stvari so potem hitro, destruktivne in se končajo s prvim odstavkom tega bloga) ampak resnično mislim, da je njihov smisel ta, da ostajajo nedolžni. Zaradi njih ne boste zapustile svojega dragega. Pravzaprav boste doma samo bolj čutne in polne samozavesti. Ker – še imate “mojo” (beri: modžo) – tudi drugi moški to opazijo. In to je bistvo flirta.

Jaz imam enega, ki ga vedno prav z veseljem pričakujem. Imam sodelavca, ki celo leto z mano sploh ne spregovori besede (saj ne da se tudi kaj pretirano videvava v pisarni), potem pa se rahlo v rožicah vsako leto vsede poleg mene za šank na službeni novoletni zabavi in mi malo popiha na dušo. Kar je po svoje prijetno predvsem zato, ker je na naših novoletnih zabavah tooooooooliko mladih in lepih deklet in tudi on je precej zaželjena roba med njimi. Pa si fant vedno vzame kakšne 15 minut časa in mi pove kaj lepega. Sicer v malo filozofski preobleki vinskih hlapov, ampak saj pravijo “in vino veritas”.

Francozi so angleški flirt obesedili takole: “faire un brin de cour à une femme” – skratka “dvoriti” ŽENSKI. I guess that must be true in France. Vive la France! Sem pa prepričana, da tudi moškim paše, če jim kdo popiha na dušo. Pa naj se najde junak, ki si drzne to zanikati.

Tags: , , , , ,
Posted in Bad boys | 4 Comments »

« Starejše objave