Izpovedi Zapravljivke

Danes mi je zobozdravnica povedala, da sva z možem čisto prekmalu odšla na papa & mama vaccation. Naša Maci Bu ima šele 8 mesecev.

Priznam, da me je od tega hudo zvijalo. Potovanje, ki naj bi bilo katarza vsega kar se je v meni nabiralo še od lanskega leta. Nosečnost, grdi pogledi na to temo v službi, bolni otroci, družinske zdrahe, recesija, kile gor in dol, težave s križem, zapostavljanje partnerskega odnosa z možem … da omenim le nekatere.

Pa tudi katarza vseh strahov o prihodnosti. O vrnitvi v službo, o navajanju otrok na varstvo, trajajoča recesija, naporni urniki usklajevanja družine in službe, pa spet družinske zdrahe in težave z zdravjem. In tako naprej.

Začelo se je hektično. Ob samo eni uri časa, da v Parizu uloviva avion … Zamorila naju je varnostnica na “rentgenu”, ki je kot kakšna obsedenka zlagala elektronske naprave vseh potnikov pod pravim kotom v posebne banjice … in to je trajalo in trajalo. Ob tem pa se je nasmihala s svojim indijskim zen budističnim nasmeškom. Take it easy.

Nadaljevalo se je s tetico, ki je sedela ob nama na avionu. Konstantno krehanje zaradi katerega se je mož dva dni držal za grlo, si tipal čelo in gledal ali ima pordele oči. Ženska je od sebe tudi brez krehanja in smrkanja pošiljala ubijalski wibe in dejstvo je, da so se jo izogibale celo stevke.

Ob prihodu v hotel sem se od strašne migrene zrušila in zaspala za … celih 15 ur.

Od katarze torej, do tu, niti k. Ali je zato kriva zobozdravnica, ki se je odločila, da mi dan pred potjo odpre zgornjo levo šestico? Ali pa naša Maci Bu, ki se je dva dni jokala pri babici? Vsega tumač! Ob nenehnem spraševanju kaj bo z otrokom in bolečinah v zobu nisem uspela prekolesariti Golden Gate brige-a do Sausalita ampak sem prišla, po uri kolesarjenja ob obali in po parku, samo do vznožja tega mostu, ki se je skrival v megli. Premočan veter me je prestrašil, zbala sem se, da se mi bi vnela kost ob zobu. Mož je tako kolesaril sam in mi na nek način (bolj ali manj direktno) ves čas po malem očital, da sem nama (mu) pokvarila počitnice.

Ko sva se naslednji dan z rent a car-om odpravila v Napa Valley sva se tako podala čez slavni Golden Gate v Sausalito, pa me je spet zvil zob. Nabasala sem se z Ibuprofeni in sva šla v Napo. Ta me je, ne glede na strah zaradi zoba, razočarala. Naj se skrije in nikoli več ne prikaže. Goriška Brda so zakon, milijonkrat lepša in pristnejša. Limoti, ki vozijo po ravni cesti in se ustavljajo pri “vinarjih” so za Američane kot Disneyland. Za 15$ vam dovolijo celo z nogami peštati grozdje in vam za to na koncu celo izdajo certifikat. Kako tipično!

Poleg tega pa naju je zvil še ameriški praznik dela, ki ga praznujejo prvi ponedeljek v septembru (saj veste, Američani pač ne morejo tega narediti prvega maja, ker je to čisto preveč komunistično). Torek po njem se začne šola (zaradi tega je potekala dolga debata na temo predvajanja Obamovega nagovora učencem v učilnicah). Konec poletja. Naletela sva na gužvo avtomobilov, ki so se vili nazaj v San Francisco čez Golden Gate. Bay Bridge so namreč, kako prikladno, popravljali in tako ohromili doberšen del prometa.

Za “cherry on the top” pa naju je Herzov franšizer (neka azijska družina, I guess) na Mason street, poskušal še nategniti, češ da sva poškodovala avto, samo zato, ker nisva bila dovolj previdna in se ob prevzemu avta (BTW, v roke so nama potisnili ključe in naju poslali na drugo stran precej temne garaže) nisva vsaj 5-krat sprehodila okoli njega. Potem pa naju je neka tetka še poskušala prepričati, da so ljudje, ki se do najetega avtomobila obnašajo tako kot do svojega in so pač tisti ki se ne. Pa naj zdaj dvignejo rokice tisti, ki imajo avto parkiran v garaži in se zjutraj 5-krat sprehodijo okoli njega …

Možev rojstnodnevni sushi dinner v Ozumu sva zaradi jet-laga skoraj prespala. Potem pa sva naletela še na natakarja, ki je od užaljenosti, ker nisva naročila najražje jedi na jedilnem listu, z nama delal kot z umazanimi spodnjimi gatami. Not need to say, da sva se precej hitro pobrala.

Za piko na i pa so na dan najinega odhoda, torej na Labor day, pred najinim hotelom Le Meridien še protestirali zaposleni, ki so zahtevali kolektivno pogodbo. No, to, pa še zaračunati so nama hoteli nek min bar za 20 $, ki ga seveda nisva skonzumirala. You get the wibe?

Katarza? Da. Vseeno. Točka preloma. Ko se soočiš svojimi najhujšimi nočnimi morami (otrok, ki pogreša mamo in zobobol) in vseeno preživiš. In veš, da si potreboval točno to.

Izživela sem svoj nakupovalni sindrom. Izpraznila pol Baby Gapov v San Franciscu. Tako ne bosta lepa le najina malčka, ampak še kar nekaj drugih v Ljubljani. Lepota nakupovanja za druge je v tem, da se ne sprašuješ kako prazen bo tvoj bančni račun. A pomirja prav tako kot če bi nakupoval zase.

Ogledala sva si čudovito fotografsko razstavo Richarda Avedona v Sfmoma. Poleg nje pa sem v stalni zbirki videla tudi sliko Fride Khalo, pa nekaj Miroja, Dalija, Matissa itd.

Moj dragi je celo fotografiral avto svojega največjega živega idola Steva Jobsa. Brez obveznih obiskov Appleove trgovine seveda ni šlo. Zaljubila sem se v iPhone. Again.

Po nasvetu moje Karmencite sem pojedla celo kos raspberry and lemon cheescake iz znamenite Cheesecake factory na vrhu Macy’s-a.

Večerjala sva v prijetni restavraciji Globe, katere notranjost mi je pripeljala v zrak londonski utrip. Morda zaradi imena.

Privoščila sva si prijetno lahkotno kosilce na pomolu s pogledom na Bay Bridge. Sprehodila sva se do Fisherman’s Wharf. Popila klasični cappuccino v Sausalitu. Tudi brez ameriške klasike, dobre stare Starbucks kave, nisem ostala. Nakupila sva Ghirardelli čokolatine. Se s taxistom pogovarjala o Trstu in Illy kavi, ter nesposobnem marketingu Le Meridien hotela. A o tej čudoviti marketinški lekciji starega hipija kdaj drugič.

Tudi na avionu nazaj sva s sopotniki iz San Francisca do Pariza imela mnogo več sreče. Za čudo božje so ti Američani celo poznali Slovenijo. Dva od njih se bosta konec septembra celo za kakšen dan ali dva ustavila v Ljubljani. Baje jima vsi pravijo, da morata videti Bled.

Ko je avion naredil svoj “touch down” na Brniku sva bila utrujena, morda rahlo zafrustrirana zaradi vseh peripetij, ubita od nespanja … Danes, svojih 30 ur po prihodu, potem ko smo se v spalnici stiskali kar vsi štirje in ko me spet boli križ (good old pain got back … kako neki ne bi, če pa se z Maci Bu prenosiva iz čiste ljubezni in z Dudi Dadijem opraviva vsaj 5 “treningov” lulanja na stranišče dnevno), se z veseljem spominjam vseh lepih trenutkov tega potovanja in z dobrohotnim cinizmom gledam na vse neprijetne pripetljaje. San Francisco bomo zagotovo še obiskali. Vsi štirje. San Francisco here we come again …