Izpovedi Zapravljivke

Atene. Dvodnevni skok v zibelko evropske kulture je resnični kulturni šok. Toliko zanemarjenih in na pol porušenih stavb iz katerih se po pločniku vije električna napeljava nisem videla niti v Kairu.

Medtem ko Grčija neslavno prosjači za denar preostali del Evrope, si lahko ogledujete propad “grškega imperija” drugič – v živo. In videli boste… ne prav veliko stvari, ki bi kazale na to, da se kaj zares dogaja.

V resnici ne verjamem, da je Grčija sposobna sploh živeti drugače. Pa poglejmo… kdo je verjel, ko je Italija pred približno 5 leti (morda tudi nekaj več), med prvimi državami v Evropski uniji, uvedla protikadilski zakon, da se bo le-ta pri njih obdržal? Khm, najbrž teh optimistov ni bilo prav veliko. No, zakon se je obdržal. No, v Grčiji se ni. Zakon velja, ljudje kadijo, nobody cares or controls it. Radarji na cesti… briga jih. Davkov baje tudi ne plačujejo, o tem čivkajo (iz osebnih pričevanj lokalnih turističnih delavcev) že vse turistične agencije, ki so kdaj turiste vodile na grške otoke. Ne preseneča torej dejstvo, da toliko ponarejenih Longchamps, Prada in Louis Vuitton na prebivalko najbrž ne boste videli nikjer drugje v Evropi.

V Franciji vas danes oglobijo že, če ste kupili ponaredek priznane blagovne znamke. Dejstvo je v tem, da s takim nakupom podpirate ponarejevalsko “mafijo”, ki za delavce izkorišča tudi otroke. Hkrati pa seveda s takšnim dejanjem delajo neprecenljivo škodo vsem znanim znamkam, ki jih “producirajo”. In ker je velika večina teh znamk ravno iz Francije ne preseneča, da je Francija tako strogo stopila v boj proti takemu početju. O tem govorijo številne “under cover” reportaže, ki spremljajo Francoze na vikend izlet v Italijo. Od tam se konec vikenda nazaj proti Franciji valijo trume avtobusov, polne veselih Francozov. Hopla, že jih ustavi francoska policija, prebrska jim vrečke, pobere vse kupljene ponaredke in vas zraven še oglobi. Sistem deluje. Če želite ustaviti ponudbo, boste uničili povpraševanje. Izi.

Predstavljajte si Čopovo ulico v Ljubljani, kjer na vsake 2 metra Nigerijci razprostrejo svoje rjuhe (ki jim v “kritičnih trenutkih” omogočajo hiter pobeg pred policijo) polne LV torbic. No, tako izgleda glavna nakupovalna ulica v Atenah, kjer sicer najdete Zaro, Mango, H&M in ostale ljudske znamke. Da ne bo pomote; našli boste tudi vse najnaj ure (na cesti, seveda), med njimi tudi “mojo” Chanel J-12. Pa sončna očala in … zadnji ogabni “hit” pouličnih prodajalcev: paradižnik iz mase ki se (ko ga vržete ob tla) najprej razleti, potem pa počasi ponovno “zleze” v prvotno obliko in, voila,  paradižnik je spet cel. Deja vu večernih ulic z Jadranske obale. Kot na primer Miki Miška, ki pleše na glasbo iz majhnega tranzistorja. No, “šefi” paradajzov in Miki Mišk so v Grčiji Pakistanci, ki vam z veseljem očistijo tudi sprednja stekla na vašem avtomobilu.

Prebivalstvo. No offense, ampak vsem oboževalcem Tošeta sporočam, da si njegove klone lahko nagledajo v Atenah. Isti haircut, ista velika sončna očala in dvodnevna bradica. Ženska populacija? Aj, aj, aj… Večina je na črnih laseh preizkušala domače barvanje, ki omogoča posvetlitev do 3 oddtenke (potrebno pa bi bilo posvetliti za vsaj 7 njih). Rezultat – večina izgleda tako, kot da so jim na glavo zlili segedin golaž. Torej neke vrste oranžni mix. Vsekakor je samozavest na visokem nivoju, ker toliko velikih zadnjestranskih “dekoltejev” stlačenih v ozke kavbojke boste najbrž težko še kdaj videli na kupu. Ko se mimo vas sprehodita dve lepotici se vam za hip povrne upanje, ki zamre v trenutku, ko ju slišite govoriti rusko. Zadnji modni trend – čim bolj uskladite barvo svojih “olstark” z barvo vaše majice (v kombinaciji s kavbojkami) in zmagali ste!

Kava je ogabno draga. Cene presegajo celo tiste v Parizu. Pod 5 eurov je ne boste našli. In preden jo dobite se boste načakali. Grki so “na izi”. V kafičih sicer vidite veliko mladine, vendar preseneča dejstvo, da je v soboto ob 12h največja gužva populacije stare med 70 in 90 let. Moški, ženske, napedenani do zadnjega lasu na glavi, v družbi “sovrstnikov” pljockajo grško/turško kavo in veselo razpravljajo… dolge ure. Medtem pred parlamentom skupina protestnikov najverjetneje že dneve kampira v šotorih. Po zvočnikih spuščajo parole, žal nimam pojma kaj hočejo.

Grčiji ne primanjkuje modrosti, pravi moj mož, ki najprej do kosti prestraši taxista, ki naju vozi iz letališča. Dobila sva namreč namig, da vas znajo “ofrželkati”. Striček pa je popolnoma prijeten lik. Njegova hči študira pravo v Munchnu in njena najboljša prijateljica je… ta-dam…. Slovenka. Gospod deli modrosti kot po tekočem traku. Ko pogovor nanese na svetovno nogomentno prvenstvo (BTW – Grki so v skupini z Argentinci… spet me je taxist nekaj naučil) seveda zaidemo do tega, da so v enem letu Grki bili celo evropski nogometni prvaki, zmagali so na Evroviziji in če se ne motim so pobrali zlato še v enem skupinskem športu (košarka? … who can tell…). Eh, odvrne taxist, tisto leto so Bogovi zagotovo spali.

Ja, Bogovi… ostanki velike Grčije ležijo na vsakem koraku. Izkopanine lahko ločite na tiste iz časa Sokrata, poleg njih vse kar lahko povežete s Cirilom in Metodom, zraven pa zelo moderne ruševine kar tako. Morda sem pristranska, saj mislim, da je Egipčane težko “nadmašiti”. Ampak The New Acropolis Museum (Suisse made) me pusti hladno. Saj vem, veliko lepih kipov in vrčev, ampak kaj vse so za sabo pustili Egipčani. Neprimerljivo. No, v muzeju nama “razložijo” da kreditnih kartic “še” ne jemljejo. Kakorkoli že, vstopnina vas bo prikrajšala za eno kavo. Ceni sta namreč identični.

Presenečenje Aten je zagotovo hotel. Skrit v precej “dodgy” predelu mesta (kot bi se izrazil moj bivši šef), a prava perla. Moderen, čist, nadstandarden v vseh pogledih. Hotel sliši na ime O&B (Ochre & Brown). Obožujem hotele z moderno kopalnico, trdo žimnico (moj križ pač), če pa v sobi dobite še kopalni plašč in copatke, ste me kupili. Obožujem tudi hotele, kjer vas ne sprašujejo ali ste pojedli rogljiček in marmelado ali morda kruh in sir, ker vam seveda glede na vaš prehranjevalčni ritem tudi zaračunajo. Tukaj vas nihče ne vpraša nič. Sveže ožet pomarančni sok, kava, jajca, kosmiči, rogljički… you name it. In vse je všteto v osnovni ceni. Receptorka je simpatična, prijazna, posodi nama celo svoj račnalnik, da lahko opraviva on-line check in in si sprintava bording pass-e.

Večerja v pristanišču Piraeus. Za mojm hrbtom se za stekleno steno zibajo jadrnice. V moji glavi pa se ziba refren “Ich bin ein Madchen aus Piraeus…”. Restavracija Plous Podilatou. Odlična hrana, odlična družba.

Tako torej izgleda bankrot zibelke evropske kulture. Kaj morete, ko vam taksist proda modrost sestankovanja v Grčiji. Kadar vas vprašajo kaj ste si zapomnili od sestanka lahko mirno odgovorite, da ste si zapomnili to, kdaj je naslednji sestanek. And that is not stupid at all.