Skratka, na prvih fotkah nad člankom (stran 193) se bohoti Tavi Gevinson, 13 letnica, modna bloggerka par excellence. Njen blog je, če me vprašate, kul, njena posebnost pa je njen izdelan attitude za nekoga, ki ima komaj 13 let. Na fotkah seveda ni sama. Najprej jo vidimo v družbi Riccarda Tiscija, nato Karla velikega in na koncu še Johna Galliana. Jep, damica je bila, ne samo povabljena na vse modne revije, ampak je celo sedela v prvi vrsti. In to je na Haute Couture reviji Diorja baje precej razjezilo neko modno urednico iz Anglije, ki je “reva” morala sedeti v drugi vrsti in ker je Tavi nosila neko nemogočo pentljo na glavi, ki se je pretvarjala da je klobuk, je užaljena dama celo Twittala, da zaradi te pentlje ne vidi na pisto. OMG!

Kakorkoli že – Tavi res ne izgleda “normalna” 13 letnica. Najbrž je neke vrste modni Mozart, ki bi lahko ostal anonimen, če se ne bi zgodil čudež bloga. Si predstavljate, da bi svoji hčeri pri 13 letih dovolili, da si lase pobarva na SIVO, da na glavi nosi petljo XXXL formata in (kot pravi sama) oversized netopirske jakne. Tavi bojda cele dneve samo sedi v svoji sobi in bloga. No tudi fotografira in po novem hodi tudi na vse modne dogodke po svetu. Za vas ne vem, ampak jaz sem ji precej fouš.

Članek nato govori še o slavni blogerski strani The Sartorialist. By Scott Schuman and Garance Dore. Ne vem kdo je blog v samem začetku naredil in kdo od njiju je zdaj bolj slaven, ampak ona dva sta pač par in pri takih nikoli nič ne štekaš. Kar je jasno je, da garance oblači Sonia Rykiel, Scotta pa Burberry, what else?

Sledi slavospev Bryanboyju, ki se nastavlja (ah, oh, uh…) tetoviranim rokam Marca Jacobsa. Gosh, je suis jalouse! Bryanboy je 20 letni Filipinec, ki sam zase trdi, da je najbolj gejevski modni blogger sploh. Naj bo kar hoče, spet moja foušarija, ker Marc mu je celo posvetil TORBO! TORBO, OMG! Me too, me too! Smrk, prošla baka s kolačima…

V Elle UK (May) na strani 105 spoznamo Jane Aldrige, ki ima bojda 1000 parov čevljev in blog s prav prikladnim imenom Sea of Shoes. “Elle loves fashion bloggers” pravi članek (yeah right!) in Jane predstavi kot kakšno bodočo Nobelovo nagrajenko za književnost… or something. Jane ima 18 let in obožuje blog  Luxirare.com. Jane po Twittu spremjla Garance Dore, za katero članek v French Elle trdi, da je edina “frenči” v top 10 blogerk v blogosferi in da njeno mnenje pač ŠTEJE! Če še niste vedeli…

Nad blogerji se v franč članku zmrduje Olivier Zahm glavni urednik kultne frenč revije Purple, ki sicer tudi sam bloga in bojda pridela 100.000 obiskovalcev na svojem blogu Purple Diary. Kao češ, da itak so po večini vsi blogi brez duše, ki bi radi postali Garance Dore in seveda dobili iste privilegije obiskovanja modnih revij in bla, bla, bla… to make the long story short, po njegovem bi bilo bolje v prve vrste modnih revij posaditi dobre fotografe, pisatelje in umetnike, kot pa 13 letne blogerje. Puf, spet en elitist, ki bi raje videl da se zadrži fevdalni red v modnem svetu in da časi demokracije nikoli ne ugledajo belega dne.

V članku sicer omenijo še nekaj blogov in sicer: Style Bubble (by Susie Bubble from London), Fashion Toast (by Rumi Neely) in Tendences de mode (par Coco).

Zaključek pa… čisto tipičen revijalni. Lets face it – revije izgubljajo bralce, vsakdo lahko brezplačno dostopa do blogov, si ustvarja svoje mnenje, išče svoje idole in kreira svojo (modno) realnost. Tako frenč Elle zaključi, da je možen propad slave teh blogerjev skrit v dejstvu, da jih bodo modne znamke preveč oblegale, jih povzdignile v zvezde (v zameno za promoviranje njihovih kolekcij), bralci pa jih bodo “zapustili” ker bodo nehali biti kredibilni.

Kaj lahko rečem na to? A vous de juger. Alias – presodite sami.

Tokrat sem imela v “paci” februarski številki Marie Claire. Francosko in ameriško. V francoski me je popolnoma šokirala tema o reformi zdravstvenega sistema v ZDA (MC France feb 2010, stran 107). Od pričevanj everyday people (like you and me) me je po telesu oblivala kurja polt. Ko dojameš, da je tudi za čisto običajnega človeka, s solidno službo v ZDA zdravstveni sistem tako krut, ti zares padejo še zadnji upi na American dream in se najbrž nadaljnih 15 let nikoli več ne pritožiš čez prispevke, ki jih vsak mesec plačuješ za zdravstvo od svoje plače. V Ameriko je bolje oditi zdrav, mlad in lep in verjeti, da nikoli ne boš “zbolel”. Dovolj je  namreč že povišan krvni pritisk in hopla nihče vas noče zavarovati.

Ameriška Marie Claire je seveda manj evropska, ampak vseeno. Všeč mi je bil članek o 5 “everyday women” around the world… kako živijo, za kaj trošijo svoje šolde itd. What it costs to be me? (MC USA feb 2010, stran 90-93). Med njimi je tudi Američanka, ki za čuda ne omenja, da bi plačevala kaj za zdravstveno zavarovanje. Razlaga pa, kako bo naslednjih 30 let plačevala 130$ na mesec, da bo lahko odplačala kredit za svoj študij. Sicer res da zapravi 400$ mesečno za telefon, tako da jih teh 130$ kredita najbrž ni kakšno hudo breme, ampak če samo pomislim kako lepo je nam z našim zastojn študijem (no, zdaj pa dajmo še peticije podpisovat, da bodo v gimnazijah lahko vsi zastojn malicali!), si seveda spet rečem – Slovenia must be Heaven on Earth (obsojen na propad s svojim socialnim čutom). Tudi “everyday woman” iz Gane je res “prava predstavnica” svojih sodržavljank. Letno zasluži 28.500$, medtem ko je povprečna LETNA plača v Gani bojda 1.133$. Skratka, ženska je Copywriter pri Publicisu in ker zjutraj pogosto zamuja v službo, na mesec potroši 200$ za taxi. Sicer pa, see for yourself, ker vas zna šokirati na kaj trošijo ljudje. “Oh ta recesija!”

Za bolj sanjske teme seveda poskrbi Modna urednica ameriške Marie Claire Nina Garcia. Nina, oh Nina… vedno se sprašujem, če je modna urednica Nina Van Horn v nanizanki Just Shoot Me narejena po njenem liku. Torej, kdo ne pozna Nine Garcia? Res niste spremljali Project Runway, kjer Heidi išče novega Marca Jacobsa in kjer Nina kot ena od “članov komisije” alias sodnica, s svojimi ubijalskimi komentarji v hipu spremeni sanje mladih nadobudnih wanna be kreatorjev v prah? Potem ste morda že prebrali The Little Black Book of Style (no, zdaj je izdala že knjigo The Style Strategy), kjer vam Nina razkriva vse skrivnosti o tem kako ste lahko ultimno stajliš. To be honest, knjigico sem samo držala v rokah nekaj minut, tako da me Nina še ni razsvetlila, si jo pa zagotovo enkrat omislim. Bolje kaj slišati dvakrat kot nikoli.

Nina me je razveselila z izjavo (stran 31), da je seveda treba imet sebe najprej rad, če hočeš imeti rad še koga dtugega, ampak v tistih dneh, ko se počutite malo manj “lovable” se je pa treba tudi razvajat (prevedeno prosto po Prešernu, seveda). In potem, flip, flip, flip, sem samo obračala strani in se “divila”… What is hot this month? Ho, ho… za začetek TIL in tale dva kosa sta prav seksi z enim samim problemom… peach, as much as I like it… is so not my colour.

Obleka je J. Mendel, Krilo pa D&G, na sebi torej ne vidim nobenega od dveh kosov (barva, cena, kroj), ampak v reviji izgledata prav lepo. Krilo seveda izgleda dobro le na osebah, ki nosijo konfencijo max številka 34. Torej na najstnicah… Ampak who cares.

Naslednja stran je slavospev PROSOJNIM tkaninam. Spet dva seksi kosa, ki najbrž izgledata bolje v reviji kot bi na meni. Krilo Creatures of the Wind in hlače Isabel Lu (najverjetneje se jih v Sloveniji nobena navadna smrtnica ne bi upala nositi… razen morda kot seksi pižamo).

Sledijo ROŽICE… če imate preveč denarja, si namreč lahko omislite tole Chanel torbico… vam pa vseeno svetujem, da si najprej omislite dobro staro klasiko v usnju in v črni barvi (khm, khm… za 2400 eurov).

Prav prijetno februarsko-norčavo-pustno je bilo gledati tudi stran 22, kjer predstavljajo “The Mood” meseca. Tokrat Alice in Wonderland, ob bok aktualnemu filmu seveda. Ne bi se branila teh treh kosov, če bi seveda živela v Čudežni deželi: Top Blugirl by Blumarine, clutch Love Moschino in seveda obvezna čajanka s pisanimi šalicami.

Sicer pa si lahko v tej številki preberete in si ogledate tudi članek o zmagovalki 6 sezone Project Runway Irini Shabayevi (v teku je že 7 sezona). You never know where you will hear about her next time…

Za konec pa še ena francoska poslastica… Modni editorial v črno-beli in barvni izvedbi na strani 178. Tokrat so ob bok modelu posavili tudi 8 letnega mulca Antoine-a, ki s svojo perjanico in kulskim otroškim stylingom prav popestri vse te hude blagovne znamke, ki se bohotijo na 24 straneh editoriala.

Skratka, Must Have modni kosi te sezone, kjer najdemo Givenchyjev črtast suknjič, Balmaina, Prado in mucke itd…

Ostaja nam samo še en neuresničeni Must Have. Kdaj bomo tudi v Sloveniji dobili svojo Marie Claire?

1. Jennifer Garner…

…she is like a girl next door, poročena z Benom (aaaaah….)… Tako je simpatična, da jo naravnost obožujem. Njun družinski lifestyle bi bil lahko tudi vaš, komu mar za poklic, ki ga opravljata. Sploh nimate občutka, da sta oh so famous.

2. Liv Tayler…

…ona je res vilnska, lepa in … evo ostala sem brez besed. Perfect!

3. Milla Jovovich…

…ker se ni sramovala odvečnih kil po porodu, ker je low profile in ker je pač Peti element… pardon Milla.

Sicer pa, so not cool – Katie Holmes (tudi če res za obleke za Suri zapravi 20.000 $ mesečno)… kmalu bom začela verjeti, da je Tom ta “normalen” del te familije. Sploh odkar se Katie sprehaja po mestu v topli jakni, Suri pa v oblekici brez rokavov. Da o “tistih” visokih petah ne govorimo. Ista, I hate kategorija – Angelina… ne morem je, kaj pa vem. Vsega je preveč.

Kaj pa je sicer zaznamovalo ta prvi teden novega leta?

Sneg

Slovenci smo en smešen narod. V snežnih dneh smo skoraj da junaški. Prav nihče ne posluša kako nevarne so ceste ampak vsak goni svojo koreto po cesti. Brez strahu, malo v levo, malo v desno, čez zarošene šipe se drajsamo po cesti.

V petek mi je pri Orto Baru na rahlem klančku pod železnico Alfica na mestu vrtela kolesa, za ritjo se mi je nalepil mestni avtobus ljubljanski, ki pa se mu je neizmerno mudilo in je želel s hupanjem premakniti moj avto. Pa sem si mislila, eh frajer, pa me porini naprej. Šlo je v roku kakšne minutke s pomočjo ročne. Hupa avtobusa torej ni učinkovito sredstvo za premikanje avtov. Sicer pa sem od Bežigrada do Poliklinike porabila, rekodrnih 35 minut.

S snegom seveda pride tudi kidanje snega. Sploh če sosedje svojih avtov ne sparkirajo v garažo in mora potem vaš mož, ki ima kot zakleto garažo ravno vmes in zato plug ni mogel počistiti pred njegovo garažo, šaflati sneg kot da mu za petami stoji sam jeti. Bilanca: bolečine v križu.

Razprodaje

Od silnih razprodaj sem uspela pokukati le v Massimo Dutti. Kje so časi, ko sem skoraj da vzela dopust, da sem obdelala vse razprodaje. Zdaj bi imela popolnoma slabo vest, če bi prosti čas, ki naj bi ga preživela z otroki, prebila na razprodajah. Če jo ne bi imela sama od sebe, bi mi jo nabijal moj mož. To obvlada.

I love Massimo Dutti. Očitno tudi vse ostale Slovenke. V četrtek, ko sem končno prišla do trgovine so bili že čisto izropani. Vseeno sem uspela nabaviti 4 kose: dve srajci, top in brezrokavnik. Bilanca 99.80 eurov.

Sicer pa je Massimo po novem osrečil tudi Zagrebčanke, ki se očitno z veseljem vozijo 45 minut do shopping centra, kamor se je “skril” Massimo. “Ured” v Zagrebu je v znamenju karo srajc, dolgih jopic in širokih pasov. Copy – paste.

5 minut miru za listanje modne revije

Sline so se mi cedile  ob novi (slovenski) Elle. Recite kar hočete, revija prav lepo stoji skupaj, čeprav je res, da kar nekaj novic prekopirajo iz svoje francoske mame. Kot na primer tisto o zajkli Fifi, ki si sama riše oblekce znanih kreatorjev in ki ima tudi svoj blog.

Všeč so mi novi kreatorji Peka, ki smo si jih, what else, sposodili na Hrvaškem. Ivica Klarić me res spominja na novo Chloe kolekcijo, but aj lajk a lot. Tudi Zigman je celo navdušenje, žal ne za mojo nogo, leta in življenski slog. Berite – število zabav na katere sem povabljena v letu dni ne presega število prstov na eni roki. Pa še na te “zabave” ponavadi pridejo vsi oblečeni v črno… mislim VSE… ženske namreč. To je pač Slovenija. DOLGČAS!

V slovenskih revijah me načeloma najbolj zjezi to, da:

- v reviji vidite kos, ki vam je všeč, vendar to prevedeno v jezik navadne smrtnice pomeni, da lahko pozabite, da ga boste v trgovini sploh še dobile. Tako je meni na primer všeč rumen pulover s kratkimi rokavi in kristalčki Liu Jo, ampak kaj ko še nikoli nisem bila v trgovini in najbrž tudi ne bom uspela priti do nje.

- ali pa v reviji vidite vse tiste drage kose oblek, ki jih nikoli ne boste imeli. Moje vprašanje je, koliko Slovenk, si lahko privošči krasno obleko GF Ferre, ki so jo tako lepo vpletli v styling zadnje Elle na strani 58?

Upam, da mi uspe priti vsaj do novih Chanelovih lakov iz pomladne kolekcije: 503 in 505. Žal jih meni nihče ne podari tako kot tem beauty novinarkam, ki potem lahko pišejo o svojih kozmetičnih “skrivnostih”… Veste kaj, tudi jaz bi uporabljala vse te drage kremice, če bi mi jih kdo podaril. Bilanca: foušija novinarkam.

Spomini

Sprememba teme. Dramatična sprememba. Včeraj sem se nostalgično spomnila moje stare mame, ki je bila rojena v Dražgošah. Najprej so dopoldne v Slovenskem magazinu (ki je kot slikovno-zvokovna podlaga spremljal jutranjo igro mojih otrok) predstavili medene kruhe iz te vasi. Danes po njih najbolj slovi Cirila Šmid, ki nosi isto ime in priimek kot moja stara mama, vendar z nami sploh ni v sorodu. Vedno se spominjam teh medenih umetnin, ki so krasile tudi kuhinjo pri moji stari mami. Ali je to kdaj kdo jedel? Tu notri je namreč preveč dela in preveč je lepo, da bi to kdo jedel…

Zvečer me je na Dražgoše spomnila obletnica Dražgoške bitke. Kot majhna sem res velikokrat obiskala spomenik, ki tam stoji v opomin in spomin. Moja stara mama je takrat izgubila dva brata. Sama je kruti usodi ušla, ker je bila že poročena mati treh otrok in je živela v Ljubljani.

V denarnici nosim sliko, ko sem imela morda 4 leta. Na njej sem s v objemu moje stare mame. V Dražgošah, pred mozaikom, ki ga najdete na spomeniku.

Nisem političarka, Katarinca Kresal pa me je tokrat zadela v srce. Vloga žensk v NOB. Katarinca zna. Čeprav mi v osnovi sploh ni bila simpatična. Bilanca: nostalgični spomini in na dušo pihajoči govori me stisnejo pri srcu. Solze v očeh.

Pričakovanja

Na mojem seznamu so trije P-ji:

- Pariz… že to soboto. Kratek girly weekend. Shoooooooppppppiiiiiiiing. Večerjica. Sprehod po Marais. Kući pjevajući.

- Pust… opremo kar kupujem. Lumpaciju. V četrtek je bila aktualna gasilska čelada, danes pa že FBI čelada. Oboje Muller. Smrt za denarnice vseh staršev.

- Pomlad… ko bo dišalo v zraku. Topli dnevi in še vedno hladni večeri. Pisana harmonija cvetov na vrtovih. In Lumpacijev četri rojstni dan.

Bilanca: brez pričakovanj bi bilo življenje brezvezno.

In gremo naprej. S polno paro v drugi teden tega leta.

Pred časom ste se namreč razpisale na temo novoletnih modnih zaobljub.

Najprej mi dovolite, da se za zamudo pri podeljevanju opravičim, ampak zagodli so mi jo čisto pravi virusi, tokrat ne trojanski ipd.

Vaše komentarje je “randomiziral” random.org in na prvo mesto je skočila Darja.

Upam, da sem res dobro pogledala in vpisala vsa imena, ker ste se vmes javljale nekatere ki vas Elle ni zanimala. Res ne bi komu želela narediti krivice.

Takole je izgledala “pomiksana” lista

There were 9 items in your list. Here they are in random order:

1. Darja
2. Navihanka
3. Nika
4. Pepermint
5. Šnuja
6. Akvarij
7. Mateja
8. Matilda
9. Andreja

Timestamp: 2009-12-28 20:04:39 UTC

Darji tako pripada 6 mesečna naročnina na Elle. Če kaj poznam Darjo, se bo najbolj veselila Elle Dekorja Darja, prosim, če mi svoj naslov posreduješ na sara@izpovedizapravljivke.com, da ga lahko posredujem naprej. Saj veš, prva poštna uzanca pravi, “ni naslova, ni revije”.

Ker pa mi je že od nekdaj strašno smotano, kako so potem ostali razočarani, sploh tisti, ki se uvrstijo tik pod vrh, Navihanki podarjam 6 mesečno naročnino na Cosmopolitan.

Kot bi rekel Lumpacij; “ja no mami, veš da pride še Dedek Mraz, ker on ZARES obstaja!”.

p.s. Lumpacij VE, da tudi Božiček in Miklavž ZARES obstajata, da ne bo pomote.

Zadnjič sva z možem s pomočjo Apple TV slučajno našla dokumentarec o njenem življenju; Life Through a Lens. God she is good! Ne morem verjeti, da se je vse skupaj začelo s hipijevskim gibanjem, San Franciscom in danes kultno revijo Rolling Stone. Potem pa je sledil Vanity Fair, vmes pa Vogue. Če je verjeti, se danes zvezde za snemanje premaknejo samo še, če jih fotografira Annie. Ko vidim fotke, mi je jasno zakaj. Če je lahko zvezda še bolj zvezdna, čarobna, pravljična in neresnična je lahko le čez objektiv Annie Leibovitz.

Sicer pa je Annie slikala tudi grozote Sarajeva, kamor jo je pravzaprav pripeljala njena partnerka Susan Sontag.

V dokumentarcu boste izvedeli kdaj je nastala slavna fotografija golega Johna Lennona, ki objema Yoko Ono, pa slika visoko noseče gole Demi Moore itd. Whoppi vam bo zaupala, da so jo še teden dni po nastanku fotografije v mlečni kopeli po cesti baje sledile mačke.

Spoznali boste njene tri hčerke.

Dokumentarec je sicer posnet v precej težkom obdobju njenega življenja. Malo po tem, ko sta umrla njen oče in njena partnerka Susan. Za Annie je fotografija življenje. Tako ovekoveči tudi podrobnosti pogreba svojega očeta in Susan.

Za vse, ki vam bo v srce padla tudi glasba, ki se pojavi na začetku in koncu; Noir Desir: Le vent nous portera (Veter nas bo nosil). Francosko glasbeno skupino s temačnim imenom spremlja tudi temačna usoda. Pevec skupine Bertrand Cantat je namreč  v Litvi v nesrečnem prepiru ubil svojo partnerko igralko Marie Trintignant , ki je tam snemala film o Colette in bil zato kar nekaj časa tam tudi v zaporu. Vsekakor komad je kulten, skupina tudi, o Annie pa ne bomo izgubljali besed s hvalospevi. Oglejte si dokumentarec, če vas še ni, vas bo zagotovo prevzela.

Najbolj banalna, oh so 80’s, stvar je zagotovo moda za jesen.

Disco nore barve (Louis Vuitton).

Kroji oblek copy-paste iz Dinastije (Moschino Cheap & Chic).

Podložena ramena by Balmain  (jep, they are back!).

Slavna “Krystle Blau” (kot je v osemdesetih pisala Burda) alias modra barva ala Kryste iz Dinastije. V bistvu pa gre za barvno paleto od okoli indigo modre, od vijole do zelenomodre (Versace).

Plašč kamelje barve (Vogue trdi da, če kupite en sam plašč letošnjo jesen, naj bo le ta od Max Mare).

“Mala” črna usnjena jakna (YSL).

Krzno by Matthew Williamson (joj, uboga Stella McCartney!)

Parižanke iz levega brega (Chanel) in tudi  buržujke iz desnega (Oscar de la Renta).

Čipke (ajajaj!). Tvid … In, joj prejoj … oprijeti škornji, ki vam segajo visoko in še višje, tja do beder, če je treba.

Moj najdražji Marc Jacobs tako ali tako trdi, da je v svoji kolekciji poskušal ujeti utrip osemdesetih let v New Yorku skozi rožnata očala …  (Zato je naredil plašč roza barve, ki spominja na kultni Bubble Gum žvečilni gumi.)

Morda v času recesije res rabimo malo nostalgije in utehe, da nam je bilo, in nam spet bo, dobro.

Še en kultni kos je zagotovo nova Chloe bluzica z enim rokavom po kateri se sprehajajo številne pentlje. Pa seveda “Playboy” zajčji uhlji, ki jih je Marc ustvaril za Louis Vuittona.

Pa ne recite, da vam to ne obudi spomina na Dinastijo. Če vas to še ni prepričalo, vam v Vogue postrežejo tudi z zgodbo o Tatiani Blatnik (ali vam zveni domače?), za katero moja malenkost še ni slišala (morda sem res malo neobveščena ampak vseeno). Opisujejo jo kot “German and Slovenian Beauty” (sem vam rekla, da zveni domače), ki se je rodila v Venezueli, živela pa v Švici. Zdaj pa je spremljevalka (sicer piše, da je to njen “boyfriend” ampak ko zveste, da jih ima dama preko 40, se mi zdi to bolj primerna beseda) grškega princa Nicolaosa. Bjutiful lajf! Čisto kot v osemdesetih. Fotke na ladji in pa v Valentino obleki (bojda od njene mame).

Pa še in še in še. Vse je tako nostalgično. 

Da pa vas v vročih poletnih dneh ne bi preveč “segrevalo” so poskrbeli oglasi za torbice Mulberry, posneti v jesenskem gozdu, ob drevesih brez listov. Sezonska nostalgija.

Najbolj nostalgično pa je dejstvo, da ima Vogue UK prav poseben vonj, ki je isti že tudi iz poznih osemdesetih, ko sem ga prvič držala v rokah… ah!

Saj ne da imam kaj proti slovenski Elle, čeprav je že na primer hrvaška boljša, všeč sta mi tudi angleška in ameriška. Joj, italjanske sploh ne morem brati (Sploh so vse italijanske revije taki “špehi” polni oglasov. Če vidite na razdalji 20 metrov revijo, ki je debelejša od vašega nožnega palca, potem vam sploh ni treba priti blizu, da bi videli v katerem jeziku je, ker je zagotovo italijanska.). Ampak kakorkoli že, vsi te kloni so res samo kloni. Moda, moda, moda in to naj bi bila Elle. Jok brate, francosko Elle človek res lahko bere in ni samo photo-copy slik zadnjih modnih revij, ki jih primerjajo s kosi oblek, ki jih lahko dobite v lokalnih štacunah (zdaj ko je recesija je seveda “in” če najdejo te kvazi podobne kose po čim nižjih cenah).

French Elle je modus vivendi. French Elle je intelektualka. Kulturnica, umetnica, zanimajo jo knjige in filmi (pa ne kakšna “čizi” holivudska scena, ampak taki malce zateženi filmi z globoko vsebino, o katerih potem še 2 tedna mozgate in verjamete, da so vam spremenili življenje), pa tudi interijeri, kuhinja, zdravje, otroci in novi trendi v svetu. Je angažirana borka za pravice žensk in ja, konec koncev je tudi opravljiva babnica in modna obsedenka, biensur!

Zadnje čase pa je “french” Elle “oh so into English”! Zadnjič se je nekaj 74 letna bralka pritožila, da bo zaradi razumavanja tekstov v reviji morala obnoviti svoje znanje angleščine. Svoje pismo je naslovila z “Do you speak Franglish?” Piše da je “very much” zmedna. Kako naj ima “total look” in pravi “make-up”? Kako naj se najde v tej “fashion story”, ima pravi “dress code” in “beauty bar”… Oh my God!

Da ne govorimo o vseh “people” in njihovih “it bags” in vseh “fashionistas”, ki jih posnemajo… v bistvu je “nova ženska” postala “craftista”… Kdo za vraga je to? Ha, verjeli ali ne, če preberete francosko Elle potem boste izvedeli, da danes v New Yorku ženske več niso “shoppeuses” (alias obsedene z nakupovanjem). Veliko Jabolko je, tako kot ves svet, prizadela recesija in tako danes vse prebivalke Jabolka derejo v tečaje šivanja in pletenja. “Do it yourself ” je novi način življenja v recesiji. Na staro obleko našijete nove gumbe ali nov pas, spletete si kapo in šal (in ja, sama Sarah Jessica Parker je začetnica te religije). Trgovine z blagom in volno baje kar cvetijo.

Zgleda, da tudi v restavracije več ni moderno hoditi. V New Yorku, kjer menda nekatera stanovanja sploh nimajo kuhinje, je sedaj najbolj modno hoditi na “underground supper”, večerje za 10 do 12 ljudi, na katere ste povabljeni če ste na mailing listi (khm, kako nanjo priti niso povedali).

Fashionista je torej postala “craftista” ali “home madista”, ki seveda ne more obstati brez interneta. Njihova kultna stran je www.etsy.com, kjer lahko prodate in kupite unikatne doma narejene izdelke iz vseh mogočih področji: moda, dekor, bla, bla, bla…

Je pa vrag, da mi za to, da bi izvedela za to kultno stran sploh ne bi bilo treba kupiti francoske Elle. O njej mi je govoril že moj svak. Faca! Matr, dečko je “in”. Khm, “where was I looking”, ko se je prelevil v “trend setterja” in modnega guruja boljšega od francoske Elle?

p.s. No, ampak za “underground supper” se pa še vedno zanašam na svojega moža.

In potem računajo, da smo tako sklerozni, da smo že pozabili kaj so nam prodajali 1 leto nazaj in hopla spet od začetka… Seveda imamo tudi “variacije na temo”. Cosmo piše o seksu celo leto: “Kaj izda njegov poljub?” ali pa “Kako ga osvojiti”… Elle celo leto “reciklira” modne trende in išče kje v naši podalpski deželici lahko kupite podobne cotice kot jih vidite v New Yorku in Parizu. Modna… podobno, morda malo bolj “alter”. Drugi spet tračarijo, ampak v glavnem to je to.

In seveda NOBENA revija ne pozabi, da je maj čas ljubezni in porok… Naj vam samo povem, da v Franciji poroke v mesecu maju ne pomenijo nič dobrega za zakon, zato se jih vsi na veliko izogibajo, ampak hej, vsaka država ima svoje tradicije. Na primer v Franciji ne smete nikoli podati soli direktno iz roke v roko, ker to pomeni, da se boste z dotično osebo sprli. Vedno jo položite na mizo pred osebo, ki vas je za sol prosila. Tega se držim tudi jaz, čeprav me v Sloveniji nihče ne razume, ampak ne želim tvegati. You never know.

No, ampak vrnimo se k porokam. V Franciji je potrebno planirati poroko daaaaaaaaaaaaaaaaaleč v naprej. Več kot leto dni. Vsaj leto in pol če ne dve. Vsa najboljša mesta za zabavo so že zasedena, zato je bolje, da ko na njegovo vprašanje “Would you marry me?” ali po francosko “Veux tu devenir ma femme?” (se razume vse to se dogaja s kolenčkom pri tleh, s prstanom v škatlici in seveda z drugo romantično atmosfero okoli), dobro razmislite, ali boste sploh zdržali do dneva D.

Prav tako v Franciji velja, da če se zaroka razdre, nesojeni zaročni prstan ostane vam, če ga je nesojeni ženin kupil sam, če pa je last njegove družine, morate prstan vrniti. Ne vem točno kako je s tem v Sloveniji. Zaročni prstani v Franciji so vredni celo premoženje. Imela sem sodelavko, Francozinjo, ki je na roki nosila tak “rock”, da ji je kar roko vleklo k tlom in kadar je šla na potovanje, ga je dobesedno dala zapreti v sef. Drugače pa so zelooooooooooooooo popuarni rožnati diamanti, ki bojda stanejo celo premoženje.

Jaz sem tudi dobila svoj diamant, zelo romantično, na gondoli v Benetkah in ko smo prišli pod most vzdihljajev se je gondoljer sklonil k meni in rekel “complimenti segnora”… ah, spomini, spomini… pa ravno za prvi maj je bilo, tega bo sedaj že 5 let. Moja zaroka in Evropska unija imata skupno obletnico.

Poroka je cel šment. Najprej se je treba zediniti kakšen tip poroke želite. Veliko, malo, ali bosta morda “pobegnila” in se poročila na Bora Bori. Kar dve moji sodelavki sta se odločili za slednjo opcijo. Na plaži, v lahni oblekci, čisto sami ste, brez tet in stricev… zveni lepo in tudi je, verjemite sem videla slike. Kako to potem sprejme družina je sicer drugo vprašanje ampak najbrž se slej ko prej potolažijo, v končni fazi vas imajo radi, čeprav jim kdaj kaj ušpičite.

Midva z možem sva se odločila za bolj soft varianto. Hotela sva imeti prijatelje in le najožjo družino, kar je zneslo cca 65 ljudi. Izbala sva si julij – kao, seveda bo vroče, ampak je pri izhodu iz Trnovske cerkve deževalo. No frks, spet Francozi, ki pravijo “mariage pluvieux, mariage heureux” ali “deževna poroka, srečen zakon” kot bi prevedli prosto po Prešernu. Zaenkrat nama kar laufa, čeprav bi od dveh otrocih bolj rekli “Dva mala otroka, dva izmučena zakonca”.

Zabavo sva imela na Kendovem dvorcu, kar res priporočam. Dobra hrana, romantično okolje, prijazno osebje. Najs. 

Sicer pa dajem na znanje, da nisem pristaš sposojene poročne obleke. Zaračunavajo jih kot žafran, pa še obdržati je ne morete.Pa tudi veste ne, koliko “srečnih” nevest jo je že prej nosilo. Sploh pa ne verjamite, ko vam rečejo, da ste vi prvi in vam potem dajo še pribitek na že tako božjastno ceno. Mojo obleko je naredil Uroš Belantič. Bila je prav posebna. Uroš je res car. Če pa ste že odkrile naj naj poročne revije – Marta Stewart Weddings in In Style Weddings (ki jih dobite v Vale Novak), potem veste, da sta alfa in omega za poročne obleke Vera Wang in Monique Lhuillier. Poroko pa poleg teh oblek naredijo je Christian Louboutin čevlji in pa 1001 ideja, malenkosti ki “make all the difference” in ki jih boste seveda našli v omenjenih revijah. 

Moja najljubša ideja s poroke je bila miza “Make a wish. Take a wish”, kjer so nama svatje puščali želje v zameno pa so iz steklenega lonca lahko izbrali eno željo zase. To, in pa fotkanje svatov s polaroidno kamero. Slike smo potem na kljukicah razobesili. Danes krasijo najin “po meri” album – tako slike kot želje.

Naj vašo poroko zaznamuje edinstvenost. Ja, ja, vi ste edinstveni, ampak ljudje to že vedo. Ponudite jim še kaj drugega… malenkosti, detajle, usklajenost vabil, daril, vašega šopka… Imejte “tematiko”. Najina je bila sončnica.

Za pričo vzemite pravo prijateljico. Šele danes vidim (ker sem tudi sama mama) koliko se je zame žrtvovala moja priča. Doma je imela 6 mesečno deklico, ona pa je cel dan plesala okoli mene. Hvala draga moja štručka! Hvala, hvala, hvala!

Za frizuro in make-up obvezno naredite vsaj eno “probo”. Bodite zahtevne! Naj vam ne bo nerodno reči, če vam ni ok. Če boste nanašale kremo za samoporjavitev same pa takole… to naredite že kdaj prej in predvsem dobro razmažite kremo. Komolce in kolena pa nato čez namažite še z navadnim mlekom za telo, če ne bodo le-ti ogabno temni. Isto velja za vse “zaključke” (ob podplatih, dlaneh). Samoporjavitveno kremo za obraz vam odsvetujem, naj raje puder odigra svojo vlogo. Pa izberite “svoj” parfum, ker vas bo ta vedno spominjal na vaš “special day”.

Ne pozabite na tisto o modri, sposojeni, novi in stari stvari. 

Sploh pa, povabite samo ljudi, ki jih poznate. To je vaš dan in ni vam treba gledati poslovnih prijateljev svojega tasta (morda je pa ta kriza dobra vsaj za to, da omejite število neznancev na lastni poroki). Raje sami plačajte svojo poroko, pa naj bo bolj skromna, kot da bi vam na poroki roko stisnil nekdo, ki ga še v življenju niste videli in ga nikoli več ne boste. To je dan, ki ga morate deliti z ljudmi, ki vam res nekaj pomenijo. Če se že ne odločite pobegniti na Tahiti…

p.s. Naj vas ob poplavi vseh mogočih člankov tole ne zmede še dodatno. Sicer pa, “Vivent les mariés!” in vso srečo vam želim.

This post is password protected. To view it please enter your password below:

Password: