Objave označene ‘staranje’

Ženski “mojo”

Saturday, April 3rd, 2010

Kar nekaj starih pregovorov najdemo na temo o tem kako je lepota minljiva, pa “only skin deep” in podobne vraže, ampak dejstvo je, da resnična “lepota” nikoli ne mine. Ali temu res lahko rečemo lepota?

Kako nekaterim ženskam uspe, tudi v sobi polni mlajših in bolj napedenanih dam, pritegniti pozornost nase in samo nase? Je to moč? Karizma? Ali je to preprosto “mojo”?

Zakaj so nekatere ženske tako privlačne tudi v zares zrelih letih? In njenih gub seveda ne opazi nihče. Ok, saj vem, imamo botox in tudi Hillary Clinton, ki je po mojem ena od takšnih žensk, je najbrž že kdaj posegla po njemu, ampak kot bi lahko rekli “she didn’t abuse it” kot na primer Nicole Kidman, ki je pač “lepa” (ja, tudi tukaj razumem, da imajo vsake oči svojega malarja) ampak ni pa kot Meryl Streep, ki definitivno ni “lepa” je pa tako “it” (oziroma ima “something”) da tudi moški raje pogledajo film z njo v glavni vlogi, kot da bi gledali “filler all-over” Kidmanco.

Kaj je njihova skrivnost? A penny for this secret… Zagotovo gre za veliko mero intelekta, ki pa zmešan z nepredvidljivo substanco, ki jo težko opredelimo. Šarm? Stil? Izkušnje? God knows what it is…

In v bistvu nam take ženske ni potrebno iskati zgolj na straneh revij, v Hollywoodu ali na političnem parketu. Najdemo jih v vseh “milleu”-jih (beri – sredinah). V vaši službi, pa tudi pri nedeljski maši. In pri tem ne govorim o (mladih) fatalkah formata Monica Bellucci (ki je na oglasu za Dior sicer prečudovita ampak karizmatična je pa, vsaj po mojem mnenju, samo njena torbica :) ….  ali Sophia Loren (many, many years ago in na žalost zgleda, da se ta kategorija ne stara ravno najbolj “graciously”), ki z velikim dekoltejem, polnimi temno rdečimi ustnicami, ozkim pasom in levjo grivo uničijo vse (vaške) zakone.

Govorim o ženski, ki spregovori in ostali utihnejo in to ne zaradi gibanja njenega prsnega koša ko premika ustnice, ampak zaradi vsebine, smisla in teže besed, ki jih izreče. Govorim o ženski, ki ima veliko samozavesti in samospoštovanja, ki se brez zadrege tudi pri plus 10kg na sebi, po prostoru giba kot puma. Govorim o ženski, ki vas sproščeno ogovori in nasmeji (vas in sebe in to iz srca). Govorim o ženski, ki je dosegla svoje sanje in jo prav malo briga kaj o njej govorijo in če o njej govorijo (dobro ali slabo). Po navadi nihče niti ne tračari o njih, ker so topogledno dolgočasne (razen kadar njihov mož obdela kakšno pripravnico).

Kaj dam kaj dam, da bi poznala njihovo skrivnost… Ker (žalostno) dejstvo je, da se s tem najverjetneje rodijo. Kdo so te “ljubljenke bogov” (če je verjeti Grkom) med Slovenkami?

I am a believer!

Thursday, March 4th, 2010

Sicer že vem, da se bo večina bralcev bloga nad naslednjim zapisom zgražala, ker sem temo staranja in strahu pred staranjem (spremembo fizičnega izgleda) že enkrat obdelovala. Takrat sem začutila vsesplošni “wibe”, ki je stremel k temu, da staranje ni nič groznega in da kakšnih hardcore posegov v svoj zunanji izgled večina ne bi storila niti pod razno.

Ampak well, not me. Javno priznam in podpišem, staranja se bojim. Ne vem zakaj. Mislim, da je to v genih. Moja noni se je bolestno bala staranja. Kaj morete, bila je prava Dubravčanka, gospara par excellence. Ker v njeni dobi barve za lase še niso bile nekaj, kar bi se tako široko in mimogrede uporabljalo na vseh koncih in krajih, kot to danes počnemo moderne ženske, si je nabavila lasuljo in tudi jaz je skorajda nisem videla brez nje. Razlog – sivi lasje. Never mind, tudi 6 letna vnukinja je morala verjeti v mladostni izgled svoje babice. Moja noni je bila prava avantgardistka v boju proti starikavemu videzu. Chapeau!

Kot pravim, danes je barvanje sivih las tako kot pošta v nabiralniku. Samoumevno. Nihče se več ne zgraža in ne sprašuje ali je to potrebno, pa koliko stane in kako je barva sploh pristala na naši glavi. V času moje noni je bilo to malce druga pesem. Kaj morete L’Oreal je barvo za lase izumil samo kako leto pred njenim rojstvom, to je 1907.

Danes se tudi nihče ne sprašuje ali bi ali ne bi dali na obraz to kremo proti gubam, pa čeprav se vedno najdejo kakšni hardcord aktivisti, ki vam bodo poskušali v glavo vcepiti dejstvo, da se mažete z nafto in da boste od parabenov v kremi kar pomrli, ali vsaj dobili kožnega raka. In tako dalje. Nihče vam pa ne bo povedal, da je morda bolje malo kemičnih UVA in UVB filtrov na koži poleti na plaži kot pa izlet v solarij, ki vam direktno pospešeno stara kožo, povzroča res kakšnega raka in Bog si ga vedi kaj še vse. Enivej, na soncu se prosim ščitite, ker olivno olje pač ne deluje proti tem groznim, groznim žarkom. Če pa vam že dol visi zase, zaščitite vsaj otroke in to do 18. leta, potem naj sami odločajo o tem kako se bodo rihtali.

Naj se vrnem k bistvu – danes se boste vsi zgorzili ko vam bom obelodanila naslednje dejstvo: I did it. Botox namreč. Pa ne samo to, tudi mesoterapijo. Naj pojasnim. Že nekaj mesecev pridno jemljem beauty food supplement proti staranju z imenom Inneov Re-age. Presenetljivo dognanje po teh mesecih je sledeče – koža je bolj čvrsta. Še bolj presenetljivo je seveda to, da je čvrsta po celem telesu tudi na prsih, ki so po porodu odšle kakšno nadstropje nižje.

Ampak gube… gube so pa še kar tu. In kot pravi moja dermatologinja, danes brez Botoxa ne obstajaš. In sploh najhujše je, ko gledaš svoje slike in si na niti eni nisi več všeč, ker se pač ne smejiš in imaš izklesan obraz in udrta lica ali pa se smeješ in izgledaš kot razbrazdana njiva. In nekako sem si rekla, da bi do konca življenja rada imela še kakšno fotko z mojo podobo in da bi na njej izgledala približno dobro. Botox was the true answer. In pa mesoterapija, ko vam, mic po mic, vaša lepa, odlična in sploh edinstvena dermatologinja v vaša vdrta lička vbrizgava hialuronsko kislino, ki je tako ali tako baje naravno prisotna v našem mogočnem telesu.

Cena – ne prav poceni, to drži,  ampak če vas to obremenjuje, why not? Kaj morate vedeti? Še 3 dni po mesoterapiji boste izgledali kot da ste spali na  mreži (mojega moža je sicer najbolj skrbelo to, da ne bi kdo mislil, da me je udaril s penavko, but never mind), potem pa boste super. Botox prime šele v cca 4-5ih dneh. Potem pa drži. Botox – še 3-4 ure po posegu nikar v ležeči položaj, sicer pa, se že tudi uro po posegu ne bo videlo (če imate dobro dermatologinjo), da ste kaj sploh čarale na svojem prelepem ksihtku. Stopnja bolečine: mezzo – srednje vzdržljivo (sploh če se pol ure prej na mesto delovanja namažete s kremico, ki vam jo seveda priskrbi dermatolog), Botox – še lažje vzdržljivo, pride in mine.

Kdaj začeti tale Botox – khm, ko vas motijo gube na čelu, med obrvmi ali okoli oči (my problem area). Mezzo… kaj pa vem, ko imate občutek, da vam manjka polnosti obraza, ko je koža vse tanjša in vse bolj suha in se vam na licih pri smejanju zariše veliko, veliko tankih gub (pojem: veliko-veliko je seveda osebne narave).

Ponavljanje: Botox – na cca 4 mesece v začetku, kasneje baje na 6, Mezzo – v začetku je fino priti na 3-4 tedne, potem pa… pustimo se presenetiti.

Anyhow, I am a beliver!

Ocena ljudi, ki vas poznajo – nobody noticed anything. Kar je v bistvu smisel, saj nočete izgledati kot Nicole Kidman, ne? Glavno je, da ostanete dlje časa takšne kot ste danes.

Zdaj pa se lahko pričnete zgražati. Ali pa, za vse, ki si upate priznati, da bi bile še dolgo rade mlade in lepe, vprašate še kaj. Ne pozabite pa, da če je bila pred 70 leti barva za lase tabu, danes pa je obvezna oprema, da bo tale reč že čez kakšne 20 let najbrž tudi… obvezna oprema, namreč.

Zrcalce, zrcalce…

Sunday, November 22nd, 2009

…na steni povej, kateri anti-ageing nasvet najboljši v deželi internetni je tej!

Minilo je tistih 14 dni od bloga o staranju. Včeraj je mene še malo vrglo z neko 24-urno trebušno virozo, zdaj pa Bučki menjam pleničke kot za stavo. Lumpacij Vagabund (po starem Dudi Dadi) pa je poln energije in nam skače po glavi. Mamico boli glava, oči, ki je pač moški in ni tako žilav kot smo me babe, pa je od te iste viroze popolnoma sesut.

Beauty gurujke so sestankovale in izidi so bili zelo tesni.

Pika se je prva opogumila napisat nekaj več in to še na svoj blog zato ji pripada nagrada “izven kategorije”, za katero se je že dogovorila z eno od beauty gurujk.

Potem pa je bilo zelo tesno… no pravzaprav ne. Nesporno prvo mesto in torej kremica Lancome Genifique, Inneov kapsule Re-Age, La Roche Posay Redermic XL in Vichy Liftactiv Reti HA za oči, maskara Maybelline in mini odstranjevalec make-upa La Roche Posay gredo… -TA.DA-DA-DAM… Matildi.

Draga Matilda, naj ti izdelki služijo vdano kot podaniki pač lahko služijo svoji kraljici. Beauty guru komisija te vljudno naproša, da še vedno pisariš komentarje na zapravljivkin blog in s tem osrečuješ naš vsakdan.

Mesta od dve do štiri, ki še prejmejo zelo podobne zadevščine z razliko, da je namesto kremice Genifique notri Lancome Juicy tubes in Lancome toaletna torbica gredo: Mateji, Anji in Ani.

Vsem ostalim, ki ste vsaj nekaj zapisale pod komentarje, pa pripada Maybelline maskara in mini ostranjevalec make-upa La Roche Posay.

Tako ljube večne mladenke, naj vas ob tem spomnim na sledeč odlomek iz filma Death Becomes Her. Nikakor ne ohranjajte svojega mladega videza zaradi tipa, ki se bo tako ali tako postaral in zredil. Ohranjajte ga zase in za svojo dušo ter večno flirtanje :)

Vaša Sara

p.s. prosim vas, da mi na mejl sara@izpovedizpravljive.com pošljete svoje velečastne naslove, da vam lahko pošljem nagrade.

p.p.s. prosim vas tudi, da ste čim bolj reaktivne, ker ne bom hodila večkrat na pošto (otroci, mož in likanje kot bi rekla Polona) zato bodite kolegialne in ne pustite ostalih čakati na nagrade.

Reality strikes

Thursday, July 30th, 2009

Oh kje so tista leta, ko prebiraš kakšen članek o zdravju in zamahneš z roko: “jaz pa že ne, jaz sem še mlada, ta bolezen se me ne tiče” … kje so tista leta?

Kje so leta, ko se ti zdi, da boš večno mlad in zdrav in da leta ne bodo tekla tako hitro kot da jih je nekdo še pred eno uro na železniški postaji pospremil na TGV in sedaj brzijo 300 na uro v daljave starosti naproti?

Moja babica se je strašansko bala staranja. Morda jo je imel zato Bog tako rad, da ji je na stara leta dal demenco in je mislila, da ima 35 let, da je moja mama njena sestrična ter da je dom za ostarele njena služba.

Priznam, tudi jaz se bojim staranja. Pa niti ne zaradi gub, ki se zarišejo na obraz. Tudi ne zaradi špehcev, ki se naberejo okoli rite. Kaj bi, danes si daste vbrizgati botox pa ste že videti kot da jih imate 18. Špehce pa vam kar posesajo. Ali pa si privoščite mezo-terapijo, hopla, spet ste videti mlajši. Ampak kaj, ko vam peša vse ostalo. Začne se s križem, kaj pa potem?

Odkar sem rodila mi vsi kapljajo na glavo s Keglovimi vajami in mišicami medeničnega dna. Poslušam ženske, ki so rodile 2, 3 otroke in jamrajo nad uhajanjem urina. O koma, kaj me še vse čaka in to najbrž sploh ni najhujša stvar. Začnemo v plenicah, končamo v plenicah, je lepo povedala moja tašča. Ko to slišim že stiskam medenično dno …

Ne vem kdaj me je takole “zadela” realnost v vsej svoji “lepoti”. Kaj me še vse čaka? Osteoporoza, menopavza … in ta je “just around the corner”. Lahko se zadanem s Keglovimi vajami 24/7, overdoziram s kalcijem … klinc, menopavzi vseeno ne bom ubežela. Ne verjamem, da bodo do moje “mene” že kaj pametnega pogruntali.

Tako kot z zobmi. Ko smo bili mi majhni še ni bilo vseh tistih zalivk in super-truper obstojnih plomb, ki jih je danes deležna mladina (da o boljši preventivi ne govorimo). Pa vsak Jože, ki je imel 5 minut časa vam je lahko vrtal po zobeh. Danes je pa polovica moje generacije škrbastih. Zobozdravniki pa takole … če hočete dobrega boste seveda zanj morali fajn plačati (koncesija, kaj je to?), pa še to ni nobena garancija, da vam ne bo uničil zob.

Poleg tega pa, saj veste, varčujte, dajajte denar “na stran” (no ja, vlagajte, pa čeprav ta hip človek niti ne ve kam), ker “penzij” za našo generacijo ne bo. Danes gledam svoj plačilni listek in vidim kako solidarnostno delam še za enega penzionista. Naši otroci bi morali delati najbrž vsaj 18 ur na dan, da bi nam lahko zagotovili minimalno penzijo. Otrok nismo naredili dovolj (pa še nekam pozno smo začeli, tako da nimamo niti več toliko časa, razen seveda, če se zgledujemo po Sarah Jessici Parker in jih damo donosit kakšni drugi tetici, da nam ne bo treba hujšati po porodu), nas pa je kot kobilic (no, proporcionalno gledano).

Morda tole z demenco sploh ni tako slaba stvar, no za vas niti ne, če vas bo doletela, za naše najdražje, ki bodo (upam da) skrbeli za nas, pa zna biti kar naporno.

Torej: Kegel, kalcij in konjak (za trenutke, ko vas zadane realnost).

Živela petdeseta ali odfleksajmo Fleksi!

Saturday, December 20th, 2008

Dokler se ni pojavila ta grda gospodarska kriza, je bilo prav fino delati v marketingu. Če se kaj ni več prodajalo smo rekli, da se je spremenil potrošnik, okarakterizirali smo ga s kakšno super črko, na primer “generacija X” ali pa smo rekli da so to “baby boomersi” ali pa njihovi potomci in počasi potomci od potomcev itd…

No roko na srce, v resnici se temu po domače reče, da se staramo. Seveda se je “spremnil potrošnik”. Če prodajate kremo za 40-letnice in je ta krema na trgu že 13 let s tem istim imenom in filozofijo, je jasno da so tetice, za katere so kremco izumili pred desetletjem zdaj že v 50. letih in da tiste, ki so zdaj 40 ne padajo več na iste fore (ah ta potrošniška družba; kar naprej bi nekaj novega, boljšega in sploh super-truper)… Tako da potrošnica je sedaj dobesedno “druga”… na pa “spremenjena”. Čeprav je na žalost tudi spremenjena, ampak to je že druga zgodba.
“Štirideseta so nova trideseta” tolažimo potrošnice. Pri tem nam pomaga Sarah Jessica Parker in Seks v mestu, kjer so vse te 40 in nekaj letnice tako super, Charlotte rojeva, Carrie se bo poročila v sanjski obleki Viviane Westwood… ah, la vie est belle….
Je kar fino če si v tridesetih in si misliš: “joj glej saj v bistvu jaz sem 30 in nekaj, pa je tudi 40 in nekaj še fino bit… kako sem jaz lahko srečna, da so naše “predhodnice” tako samozavestne in nam ustvarjajo iluzijo, da je fino in si lep in mlad tudi še ko jih imaš 40…”
Me pa zanima če je res tako. A se vam ne kolca bit spet 20? Nobene skrbi, lepo študiraš, starši ti plačujejo sve i svašta, svoboden si kot ptič na veji, greš kamor hočeš, delaš kar hočeš, karnaprej se zaljubljaš, paše ti vse od mini krila do maksi plašča, make-up je lahko v vseh odtenkih, lasje vseh dolžin… Imaš še vse zobe, nobene revme, nobenih bolezni srca in ožilja, rak je zate žival, ki živi v vodi… In na slikah NIMAŠ GUB kadar se smejiš! Ja, lepo je imeti 20 let, ne se zdaj delat fine, prosim.
Potem pa sledi “tabu”obdobje… Petdeseta… No, tukaj se pa malo zatakne… ker zdaj te samozavestne štiridesetletnice (ala Hale Barry, Kidmanca, Carla Bruni itd) še niso prišle v 50-a in bom morala še malo počakati, da vidim kako bodo to izpeljale… Ker veste v 50-ih nastopi pa prava groza… menopavza… To je pa res smrtna obsodba. Kot da ni že dovolj, če si nagubana… ne zdaj bi narava rada še, da postaneš vsa povešena in siva… Ja, no hvala, teta narava… a je to zaradi Eve in izvirnega greha? Ker moški so pa skoz bolj “fejst”… kot Richard Gere ali George C. na primer. Ni fer!
In saj veste (to sicer velja tudi za moške, ker če ne drugega nas ženske tolaži vsaj to, da dlje živimo), potem imamo spet 100 marketinških trikov na temo staranja… Depresivno je na primer to, da čim kasneje se življenjsko zavaruješ tem manj si “profitabilen” za zavarovalnico. Mene je to streslo, pa ne vem če sem jih imela 27, ko sem se takole zavarovala… No, ampak zavarovalnice pravijo, da so “petdeseta Fleksi…” in kako se je super zavarovat in glej, glej, oni vas bodo, ker ni nujno da vas kar vsi… (spet depresija)…  In si rečeš: “joj še dobro da nisem “takoooooooooooo” stara”… samo kaj, ko bom čez 16 let tudi jaz v tej “ciljni skupini”, ko ti počasi že ponujajo nastanitev v domu za ostarele, poseben zavarovalni paket, ki vključuje pogrebne storitve itd…
16 let… ljudje moji, to ni več tako daleč… še preden bo moja hči polnoletna, me bodo zavarovalnice že pokopavale… pa saj niso resni. Šele zdaj razumem zakaj moja mama ni hotela praznovati 50-ega rojstnega dne in je bentila po hiši, ter se z vsemi štirimi držala za ograjo od stopnic kot da je peljemo na grmado, ne pa v restavracijo na večerjo.
Ampak to je bilo 13 let nazaj. Zdaj je ona v “penziji”. In jo razganja od energije (no, prejšnji teden jo je sicer položila neka angina in je končala na antibiotikih, ampak to je bilo pa res prvič v teh 13 letih odkar je prestopila “magično mejo”). Kar naprej je v pogonu; vnuki, mož, noseča hči (jaz), neumni zdravniki, ki itak nič ne vedo, lene učiteljice španščine (ki mislijo da ona hodi tja na druženje ne pa da bi se kaj naučila, le od kje jim ta ideja?… res, no saj nismo v gimnaziji!), sami “stari fotri” in “babe smotane” na cesti, ki itak ne znajo vozit… skratka benti še vedno isto ali pa vedno več. Je pa vsak dan v Intersparu, kuha mojemu očetu (ki je težak prehranjevalni primerek), se pritožuje kako ga samo “pedena” (ampak v bistvu ga je ona tako razvadila), hodi po mojega nečaka v šolo in ga uči pisati pisane črke… In vtika se v vse nas tudi ko jo to ne prosimo, ker je ultra praktična “super granny”, ki vse ve in vse (najbolje) zna… Joj, ko bi se vsaj malo “skulirala”. Tale bo na “spidu” še vsaj 50 let…
Potem pa so tukaj še druge ženske njenih let, kot na primer Vera Hegeduš. Mislim, da je v oktobrskem ali novembrskem uvodniku za hrvaški Gloss napisala kako je super imeti 60 let… in ko gledam mojo “super-spid” mamo in berem “super-spid” Vero si mislim, da bo že vse ok in da ne bi bila še enkrat 16 letnica, ki mora narediti še cel kup neumnosti, preden bo dojela, da ji itak ne bo nikoli vse jasno in da itak nikoli ne bo vse popolno, ne na njej, ne okoli nje.
Tako da kdo rabi čakat, da bo Sarah Jessica Parker stara 50, da bomo videli kako super je biti v menopavzi? Naše mame so to že opravile namesto nje in čisto fajn jim gre. Nobena ne razmišlja o domu za ostarele in prosim lepo, če lahko “Fleksi” nekam “odfleksa”, ker ne vem zakaj bi kdo plačeval zavarovanje, ki te spravlja v depresijo!