Izpovedi Zapravljivke

Ker se ravno bliža Božič in ker mi tole že nekaj let ne gre iz glave sem se odločila, da jo “natipkam”.

Nekako zgleda moje otroke “privlači” Infekcijska klinika v Ljubljani. Saj ne boste verjeli, ampak tam sem bila že 4krat “hospitalizirana” s svojima otrokoma. Najprej je bil to sum na oslovski kašelj, ko je imel Dudi Dadi komaj 5 mesecev. Zaradi tega suma me je mož celo postrgal s konference v Parizu, me po telefonu usmeril na prvi avion za Ljublljano in tako sem v visokih štiklah in fensi-šmensi garderobi prvič prespala noč na otroškem oddelku infekcijske klinike. Pa so mi takrat rekli, da doječe mamice dobijo neko boljšo posteljo kot tisto skropucalo na katerem sem si še dodatno uničevala hrbet, ampak takrat so bile ravno vse zasedene (oh ti šment, ti šment!). No, oslovskega kašlja ni bilo, hvala Bogu.

Naslednjič smo imeli sum na salmonelo po dopustu v Dubrovniku. Gore-dole, dokazali niso nič ali pa vse, kakor vzamete. Ampak to sploh ni pomembno. Spet sem spala na tisti grozni postelji, ki je tako niti klicati ne morete (beri: zložljivo skropucalo na katerem je svoj čas spala še Titova vojska), medtem ko sem čez dan seveda gulila svojo zadnjo plat na lesenem otroškem stolčku, ki je tudi že videl boljše dni. Ob steni je bila kovinska otroška banjica bele barve, ki je že jemala svoje slovo. Vanjo ne bi otroku dovolila niti lulati, kaj šele, da bi ga v njej kopala. Stene – barvane najverjetneje nekje sredi 80ih let. Nič kaj apetitlih. Rolete morda še iz 60ih. Edina svetla točka – balkon (bilo je namreč meseca maja).

Svetla točka so bili tudi zdravniki in zdravnice, pa sestre in ostalo osebje, predvsem gospa, katere imena se ta hip ne spomnim, je pa zadolžena za igro z otroci. Vsakokrat je tam.

Tretjič smo iz Lošinja prinesli rota virus in spet smo dobili infuzijo. Iz tega je potem nastal še četrtič, ko sem en dan kasneje tam spala z našo Bučko, ko je virus preskočil nanjo. Bilo je letos poleti, vročina je žgala, nikjer nobene klime, odprta okna, da vsaj malo kroži zrak in povprečno 7 os (os – neugodnih žuželk, namreč) na sobo.

V vseh teh “hospitalizacijah” moje malenkosti na grozljivih ležiščih v žalostnih sobicah  sem se pogovarjala z osebjem in izvedela, da se oni ne bodo selili v novo Pediatrično kliniko plus, da nikoli ne dobijo nobene donacije slavnih farmacevtskih firm (nazadnje so sicer aprila letos dobili nekaj denarja za aparature od LIONS kluba), ker pač niso veliki potrošniki dragih zdravil, ampak zgolj fiziološke raztopine, ki stane tri puta ništa (vendar mnogim dehidriranim otrokom praktično rešuje življenja).

Pa se vprašam, kako bi lahko teh nekaj otroških sobic na Infekcijski kliniki naredili malo bolj prijazne za otročke in starše? Za začetek na primer, bi rabili nekaj donatorjev. Začnimo z IKEO… sicer jih ni v Sloveniji, jih pa zgleda kot kupci zelo zanimamo, drugače ne bi spucali toliko denarja za oglase, na katerih se je bohotila vazica z narisano rožico. Najbrž so jih ti plakati stali več, kot bi jih tole dobro delo.

Takole, IKEA bi lahko podarila 14 raztegljivih enosedov, kjer bi lahko starši ponoči malo bolj udobno spali (velikokrat končate s vsojim otrokom v naročju, sploh tistim najmlajšim, sploh če dojite itd, naj ne grem v podrobnosti, ampak malo bolj kakovosten spanec bi gotovo bil v pomoč že tako izmučenim mamicam). Čez dan pa jih ne bi bilo potrebno odpeljati, ampak bi lahko mama malo bolj človeško sedela ob postelji svojega otroka.

Tale Lovas kavč-postelja stane točno 199 eurov, poleg tega pa ima kljub temu še dovolj “bolnišnični” izgled, da ne bo “motil”. Lahko pa dajo kakšnega še bolj “cosy”, I don’t mind.

IKEA lahko podari tudi mizice in stolčke za otroke, pa tisti dve omarici, ki pripadata vsaki sobici.

Dalje – pobarvajmo stene! V vesele barve, prosim! Toliko nekih proizvajalcev barv imamo v Sloveniji, kaj se res ne bi našel kakšen, ki bi podaril nekaj 100 litrov kakšne “eko” barve? Malo bele, malo roza, oranžne, rumene… Helios se ponaša s 720 barvnimi odtenki, ni šment, da bomo našli pravega. Lahko bi tudi steno zavili v kakšno simpatično otroško tapeto.

Take in podobne tapete v Sloveniji lahko kupite pri Interstille.

Baby center… halo, halo, can you hear me? Potrebujemo simpatične otroške banjice, kahlice, otroške stekleničke (joj to kar imajo tam je res predpotopno) in igrače od 0 do 12 let. Morda kakšno previjalno mizico? Ali pa še bolje nekaj stolčkov za hranjenje za najmlajše (Chicco, Stokke, vzamemo vse…)

Odeja – potrebujemo odeje, blazine  in prevleke, za male in velike postelje. Za bolj “domač” občutek.

Svilanit – dajte no nekaj lepih brisač.

Če IKEA ne da enosedov, se morda javi Meblo in priskrbi teh dobrih ducat zložljivih postelj s hrbtenici prijazno vzmetnico?

Potrebujemo še simpatične zavese in rolete, primerne za otroške sobice. Velana? Anybody?

Za malo luksuza pa še klimatske naprave in televizije (Gorenje) ter DVD predvajalnike. Kaj naj počnejo otroci, ki so z infuzijo praktično priklenjeni na posteljo? Gledajo risanke (Halo Big Bang – potrebujemo tudi otroške DVDje). Kaj potrebujejo starši, ki kot zaporniki 12 ur krožijo po tistih 7 kvadranih metrov veliki sobici? Stik z zunanjim svetom, pa četudi samo toliko, da si pogledajo kakšne novice.

Če pa lahko še malo sanjam, nam založba Sanje ali pa Vale Novak podari kakšne knjige za otroke in starše? Kdo bi lahko podaril nove otroške pižamice? Tudi P&G ki tooooooooooooliko zapravi za oglaševanje plenic, bi lahko mesečno podaril kakšne sto pakiranj in se s tem odpovedal najverjetneje eni TV objavi.

Sicer pa se lahko najdejo tudi drugi darovalci, ki bi lahko darovali preprosto denar (ker rabili bi tudi kakšne lepše in novejše bolniške postelje za otroke), pa naj soba namesto številke nosi ime njihovega podjetja. Na primer – “Riko soba” ali pa “Soba Gorenje” (mimogrede lahko k televizijam “priložijo” še mini hladilnike, kamor bodo lahko starši spravili hrano, ki jo njihovi malčki vsaj zares jedo).

Takole, zdaj nam preostane samo še to, da se nas dotakne kakšna dobra vile z veliiiiiiiiiiiiiiiikim dosegom (“moj” Radio Center in njuna vilinca Polona in Sašo na primer), ki bo besedo ponesla okoli in se bo dvignil velik valj odobravanja med ljudmi, podjetja se bodo kar grebla kaj podariti in vsi bolni malčki, ki jih bo kdaj pot zanesla (upajmo, da jih ne bo, ampak na žalost vemo, da je to utopija) na ta oddelek, se bodo v svojih malih srčkih počutili vsaj malo bolje. Še bolj pa mamice in njihove hrbtenice.